Kadrovsko izsiljevanje

Vlada odhaja in vedno bolj intenzivno kadruje. Na zadnji seji, s polnimi pooblastili, je sprejela zajeten kadrovski paket. Tako velik, da naj bi bil do njega zadržan celo minister za upravo Gregor Virant. Eno od vrhovnih nastavitev pričakovano predstavlja Dimitrij Rupel.

Med odmevnimi imeni so še nekdanji direktor Sove Matjaž Šinkovec, ki je postal diplomat I. stopnje, bivši poslanec SDS Mirko Zamernik, ki ga je vlada imenovala za člana nadzornega sveta DDC, državni sekretar za lokalno samoupravo Marko Starman, ki je po novem vršilec dolžnosti direktorja Javnega zavoda Krajinski park Strunjan … Spisek je dolg. In v njem pogosto nazadovanja pomenijo samo to, da so s tem zanesljivi politični kadri postali nepolitični javni uslužbenci. Prijem, ki ga je Janševa vlada izumila po tem, ko je Borut Pahor sveto zagotavljal, da nova vlada ne bo s čistkami posegala nižje po uradniški hierarhiji.

Pomenljiva pri zadnjih kadrovskih odločitvah vlade (čeprav je povsem mogoče, da še vedno niso zadnje) je njihova strankarska določenost. SDS bo dobro poskrbel za svoje kadre. Primer, ko je razrešila člana nadzornega sveta družbe Gen energija Danila Marina, ki je član NSi, in imenovala za nadomestnega člana Staneta Pajka, dosedanjega poslanca SDS, je vzorčen. Vse skupaj pa je videti kot nekakšna slaba šala. Vlada, katere predsednik je ves čas ponavljal, kako želi delovati povezovalno, a mu ni nihče verjel, v zadnjih urah svojega mandata kaže svoj pravi obraz brez vaske krinke.

In novi mandatar? Kakšna je njegova reakcija? Borut Pahor enostavno vztraja pri svojih načeli in o kadrovskih rešitvah vlade v odhajanju praktično ne govori. Še več. Predlaganje Dimitrija Rupla za veleposlanika na Dunaju je pozdravil z besedami, da je Rupel gotovo lahko pravi človek za to mesto. Izjava je na prvi pogled logična. Le zakaj dolgoletni zunanji minister ne bi bil primeren za neko veleposlaniško mesto, ki ne nazadnje niti ni najbolj prestižno. Če je lahko toliko let vodil zunanje ministrstvo, bo najbrž sposoben voditi tudi eno izmed diplomatskih predstavništev.

A primer vendarle ni tako enostaven. Vsaj dva argumenta ne govorita v prid Dimitriju Ruplu. Prvi je jasno in javno izraženo nezadovoljstvo z njegovim delovanjem s strani slovenske manjšine na Koroškem. Dimitrij Rupel je namreč pogovore z Dunajem vodil tudi tako, da stališč slovenske manjšine ni upošteval. Celo vprašal ni vedno, kakšna sploh so. Bolj pomembno, od spoštovanja manjšinskih interesov, se mu je očitno zdelo sklepati kompromise v avstrijski prestolnici, kjer naj bi sedaj postal veleposlanik Slovenije. Je to res dobra popotnica za novo delovno mesto?

Drugi razlog za nelagodje ob njegovem morebitnem imenovanju za slovenskega ambasadorja na Dunaju je povsem formalne narave. O tem s predsednikom države ni bilo nikakršnih posvetovanj. Rupel je kot zunanji minister še nekaj dni pred volitvami zatrjeval, da o mestu veleposlanika ne razmišlja. Čeprav očitno je več kot le razmišljal. Funkcija je bila zanj tako rekoč rezervirana v primeru, da SDS ne bi ponovno sestavljala vlade in da se Ruplu ne bi uspelo uvrstiti v parlament. Ker se je prav to zgodilo, je Rupel enostavno aktiviral rezervacijo. In to v zadnjem trenutku, tako kot je bilo načrtovano.

Kadrovska politika odhajajoče vlade je prvovrstno politično izsiljevanje. Primer Dimitrija Rupla je samo vrh ledene gore. Je pa tudi primer za katerega veljajo druga pravila. O njegovem imenovanju namreč ne bo odločal Borut Pahor, ampak gre za zadevo, ki je v pristojnosti predsednika republike Danila Türka. Bo predsednik republike na izsiljevanje pristal? Upati je da ne. Vsaka tako izpostavljena politična gesta je namreč presedan, ki definira prihodnja ravnanja. Kadrovskemu pristopu, ki ga prezentira vlada v odhajanju in je samo bolj izdelana ponovitev manevrov zadnje vlade LDS, bi bilo zato dobro, vsaj na simbolni ravni, reči ne.

Slednje predsednik republike stori lažje kot novi premier, ki si je sam zavezal roke.

Jani Sever