Težka odločitev

SLS ostaja v opoziciji. Kar pomeni, da bomo imeli precej enobarvno vlado. In precej enobarvno opozicijo. Ne opozicija, ne vlada pa kljub temu ne bosta ravno homogeni. V naslednjih štirih letih izkušnja NSi gotovo ne bo pozabljena.

Problema, da večji žrejo manjše, se zavedajo vsi. Čeprav so razmere na levi in na desni precej drugačne. Med strankami nove vladne koalicije ves čas vlada nekakšna še sprejemljiva napetost. Na desni prav tako. A na desni je konkurenca precej manjša. Tam sta ostali samo SDS in SLS. SNS je že velikokrat dokazala, da je dobra partnerska stranka za vse vlade in tako je bilo mogoče razumeti tudi dialog med Jelinčičem in Pahorjem. Vse ostale stranke pa bodo tako ali tako članice koalicije.

Desus je s tem samo našel svojo pozicijo. LDS, Zares in SD pa o sebi bolj ali manj zavzeto že ves čas govorijo kot o levici. Zares sicer kaže željo po sredinskosti. Vendar ta ostaja predvsem deklarativna. Tako se je Slovenija po letošnjih volitvah res razdelila na levo in desno. Plus Jelinčič. To je včerajšnja odločitev SLS, da ne vstopi v vlado dokončno zakoličila. Janez Janša je imel ponovno prav. Slovenija je še bolj polarizirana kot je bila. Levica bo vladala in desnica bo v opoziciji. Pa če vam je to všeč ali ne.

Je bila odločitev SLS pravilna? To bo seveda mogoče reči šele čez štiri leta. Vsekakor odločitev ni bila enostavna. Stranko je tudi to odločanje ponovno razcepilo. Kljub temu da Bojan Šrot zaenkrat ostaja predsednik. A tudi to najverjetneje ne bo do konca tega mandata. Kljub temu da odločitev stranke, naj na predsedniškem mestu ostane politik, ki je stranki prepolovil njen volilni uspeh, nosi dovolj jasno sporočilo. Neki drugi razlogi so pomembnejši od trenutnega volilnega uspeha.

Tudi za to odločitev je seveda nemogoče reči, ali je bila pravilna. Je pa mogoče razumeti motive zanjo. Zamenjava predsednika po hudem porazu stranke na volitvah bi bila sicer nekaj povsem normalnega. Vendar je težava prav v tem, da SLS ostaja v opoziciji skupaj s SDS. Bližina velikega brata je namreč očitno zelo nevarna. Možnost, da se SLS dokončno utopi v bazenu SDS, pa povsem realna. Razmerja med strankami so v opoziciji sicer nekoliko drugačna. Vendar volilni bazen ostaja isti.

Bojan Šrot na čelu SLS je tako nekakšno zagotovilo, da se stranka ne bo preveč približala SDS. Med Šroti in Janšo pač ni kakšne velike ljubezni. To je jasno vsem. In vendar je prav tako vsem jasno, da to ni dovolj. Nasvet Ivana Omana naj se stranka nasloni na kmetstvo, če želi preživeti, je bil gotovo na mestu. Problem pa je, da Bojan Šrot ne predstavlja kmetstva. Nasprotno, na vrh stranke je prišel, ker se je SLS prav podobe kmetskosti želela znebiti. In to je Šrotu nedvomno zelo temeljito uspelo.

Ob izdatni pomoči Janeza Janše, ki je SLS iz kmetske stranke v očeh precejšnjega dela njenih volivk in volivcev prekrstil v tajkunsko. S Šrotom na čelu se ta podoba SLS najbrž ne more spremeniti. Pa naj je stranka v opoziciji ali v vladi. Zato se zdi, da je bila odločitev SLS napačna. Vstopiti bi morali v vlado in zamenjati predsednika. Tako bi lažje upali na spremembo svoje podobe. Hkrati pa bi poskrbeli, da bi bili od SDS primerno oddaljeni, tudi kadar bi zagovarjali podobne rešitve. Celo hvalili bi se lahko, kadar bi jim jih uspelo uveljaviti.

Jani Sever