Zastareli NUK

Kot kaže, se z novim študijskim letom vse bolj približuje tudi izgradnja nove Narodne in univerzitetne knjižnice. Stavbo, na katero slovenska akademska stroka vsekakor že dolgo čaka in s katero zamujamo že slabih dvajset let.

Natečaj za novo Narodno in univerzitetno knjižnico je bil namreč izpeljan že daljnega leta 1989, ko je natečaj zmagal arhitekt Marko Mušič. Temu so sledila devet let trajajoča arheološka izkopavanja, zemljiške afere, ko so morali že kupljeno zemljo zaradi denacionalizacijskih zapletov ponovno kupovati, cincanje okrog faznosti gradnje, pripravljanje in popravljanje prostorskih načrtov in mukotvorno usklajevanje z institucijami in knjižicami. Nazadnje pa še izid negativnega revizijskega poročila, kjer je računsko sodišče ugotovilo, da je bilo, kljub temu da se gradnja nove stavbe še niti ni pričela, od leta 1991 do konca leta 2007 za celoten projekt porabljenih že slabih 30 milijona evrov (29,3 EUR). Skratka, dvajsetletni križev pot s, kot bomo videli v nadaljevanju, precej sumljivimi rezultati.

Najbrž o tem, da je bila med tem dolgotrajnim usklajevanjem stavba deležna precejšnjih programskih in drugih sprememb, nima smisla izgubljati besed. A vseeno, na hitro osvežimo spomin.

Prvič. Projekt se je moral v precejšnji meri prilagajati arheološkim ostankom, ki so bili na zemljišču najdeni “post festum” in v originalnih načrtih niso bili upoštevani. Arheološki ostanki so morali biti v projekt vključeni naknadno. Dodatne zaplete v zvezi s tem povzroča tudi zahteva po prezentaciji izkopanin “in situ” v originalnem stanju, kar projekt rešuje s precej zakompliciranim premeščanjem izkopanin. Te bodo sprva odstranjene, da se lahko zgradi globoko, avtomatizirano regalno skladišče, nakar bodo izkopanine spet položene “nedotaknjene” v prvotno lokacijo.

Tloris novega NUKa. Zamaknjena geometrija rimske Emone prektično onemogoča smotrno rabo prostora v protličju in dodatno zapleta kakršnokoli možnost prilagajanja.

Drugo težavo povzroča umeščanje dodatnih, sprva nenačrtovanih programov v volumen zmagovalne natečajne rešitve. V stavbo, ki je bila sprva načrtovana le za gostitev Narodne in univerzitetne knjižnice, so naknadno vključili še prostore Centralne Tehnične knjižnice, Osrednje humanistične knjižnice ter Oddelek za bibliotekarstvo, informacijske znanosti in knjigarstva Filozofske fakultete. Dodatni programi pa povzročajo tako v sami strukturi kot tudi v funkcioniranju sprva načrtovane stavbe nemalo težav. Različni odpiralni časi in načini izposoje v posameznih knjižnicah zahtevajo popolnoma drugačen ustroj notranjosti stavbe, od sprva načrtovane. Univerzitetna knjižnica in CTK morata imeti kar čim več gradiva na razpolago v prostem dostopu, medtem ko je narava narodne knjižnice temu popolnoma nasprotna; to je inštitucija zaprtega tipa, saj mora varovati nacionalno književno dediščino. 

Združevanje več knjižničarskih programov je sicer smiselno in v duhu časa.  Mestne knjižnice namreč postajajo vse bolj informacijska in medijska središča mesta, ki poleg združevanja čim večjega števila knjig in knjižnic na enem mestu nudijo še vrsto drugih vsebin, kot so predvajanje in izposoja filmov, muzike, glasbene sobe, opremljene z mešalnimi mizami in prostori za vaje bendov, računalnike za srfanje po internetu, izposoja pc igric, pravljične sobe, večnamenske sobe za organiziranje dogodkov, krožkov, bralnih klubov,… Skratka, sodobne knjižnice niso več trdnjave puritanskega Znanja (z veliko začetnico), ampak ustanove, ki v vse bolj pisanem naboru interesov sodobne družbe skušajo kar v čim večjem obsegu ponuditi te storitve na enem mestu. Danes so knjižnice postale pravi družbeni centri mesta, ki omogočajo ne samo to, da lahko sleherni član družbe goji in razvija svoje interese (vsaj tiste, ki so tako ali drugače povezani z mediji), ampak so tudi genialni integracijski dejavniki v mestu, kjer se srečujejo in sodelujejo pripadniki različnih družbenih skupin in interesov. 

Čeprav ministrstvo in avtor projekta trdita, da so vsi ti programi in nove zahteve v končni varianti knjižnice vključeni, se zdi vse skupaj, ob sorazmeroma nespremenjeni podobi projekta, malo verjetno, oziroma porajajo se, če drugega ne, pomisleki o dodelanosti takšnih rešitev. Knjižnica se v tem času ni dosti spremenila. Vsaj na zunaj je projekt ohranil skorajda isto podobo in v marsikaterem delu se tudi organizacija notranjih prostorov ni kaj bistveno predrugačila. Ob upoštevanju vseh novih zahtev in programov, s katerimi se je projekt v teh letih soočal, se zdi vprašanje, ali takšna rigidnost forme sploh omogoča umeščanje novih programov in smotrno rabo prostora, popolnoma upravičeno. Saj vnaprej diktirana forma onemogoča svobodno premeščanje programov znotraj stavbe. O čemer najbrž še največ pove dejstvo, da s končnim predlogom niso povsem zadovoljni niti  uporabniki stavbe, bibliotekarji. Dr. Matjaž Žaucer, direktor CTK-aja, sicer priznava, da trenutno vidijo novo stavbo kot edino realno možnost za rešitev prostorske stiske, v kateri se trenutno nahajajo, in gradnjo stavbe podpirajo, obžaluje pa dejstvo, da so bili v projektiranje stavbe priključeni prepozno, ko so bile idejne zasnove že izdelane in so se v vsem tem času bolj ukvarjali s prilagajanjem obstoječemu, kot pa da bi se stvarno soočili s potrebami CTKja, ki jih žal ta projekt slabo rešuje.

Tretjič. Vztrajanje pri podobi stavbe je vprašljivo tudi s tehničnega vidika. Ne smemo pozabiti da je bila ta stavba sprojektirana daljnega leta 1989, skoraj dvajset let nazaj. V času pred pojavom interneta in mobilne tehnologije, sistema COBISS / OPAC, samoizposoje, označevanja knjig z RFID tehnologijo in drugih tehnologij … Te tehnološke zahteve se sicer da vključiti v vsako knjižnico tudi naknadno, brez pretiranih zapletov. So pa te nove tehnologije predvsem poenostavile delovanje knjižnic in prav zaradi njih so lahko knjižnice, ki se gradijo danes, veliko bolj fleksibilne, odprte, predvsem pa omogočajo veliko bolj smotrno rabo prostora. Novi  NUK bi lahko vključevanje teh tehnologij bistveno bolje izkoristil; v dobi digitalizacije knjižničnega gradiva bi lahko problem skladiščenja knjig ter ob očitnem pomanjkanju delovnega in raziskovalnega prostora za uporabnike knjižnic bistveno bolje rešil.

Zunanjost stavbe, ki je bila koncipirana pred skoraj dvajsetimi leti.

Mušič se sicer pri svojem projektu sklicuje na pomen okolice, v katero bo stavba umeščena, kar je tudi sicer pomemben aspekt. Svoj projekt gradi na dialektičnem odnosu do stare rimske Emone in nekoliko nekritičnem ponavljanju klasičnih oblik, s katerimi naj bi (domnevam) njegov projekt koketiral z bližnjim Plečnikovim NUKom, pri tem pa žal pozablja na eno glavnih mojstrovih naukov: projekti naj se ohranjajo na nivoju procesa čim dlje. Pozablja na programske in tehnične zahteve sodobnih knjižnic in kontinuirane spremembe okolice in družbe. Plečnik, ki se je tega pomena zavedal, pa je v svojem opusu projekte velikokrat spreminjal, menjal, začenjal znova, saj se je le na ta način lahko prilagajal na stalno spreminjajočo se podobo Ljubljane. In prav zato so njegovi projekti tako neponovljivi, ker se aktivno vključujejo v okoliško tkivo in z njim ustvarjajo celoto.

Nejc Koradin