Imamo predsednika

Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je predsedniku republike Danilu Türku predala poročilo Varuha za leto 2007. Predsednik je ob tej priložnosti opozoril na nerešen problem izbrisanih. Končno predsednik, ki si to upa.

Priložnost je bila prava. Bilo je govora o človekovih pravicah. In predsednik republike ni govoril samo o izbrisanih. Povedal je morda še bolj pomembno resnico o tem, da stanje človekovih pravic najbolje definira narava in kakovost družbe. Da je, kot povsod, tudi v Sloveniji, na tem področju še marsikaj mogoče narediti. In da je osnovno za zrelo družbo, da sprejme to, da ni in ne more biti brezhibna. Sliši se enostavno. A resnična volja za spoštovanje človekovih pravic se seveda kaže v konkretnih primerih. Takšnih, kakršen so izbrisani.

Novemu državnemu zboru je predsednik republike zaželel več upoštevanja mnenj varuha človekovih pravic. Zaželel pa si je celo, da bi človekove pravice navdahnile koalicijsko pogodbo nove vlade. Kar se pravzaprav sliši precej utopično. Osnutek te pogodbe namreč o človekovih pravicah sploh ne govori, kaj šele, da bi bil z njimi navdahnjen. O izbrisanih pa vlada, kot kaže, tako ali tako ne bo želela prav veliko slišati. Razlog je enostaven. Poprava krivic izbrisanim pomeni konflikt s SDS, ki glede tega vprašanja doslej ni bila pripravljena upoštevati razsodb ustavnega sodišča.

Vprašanje izbrisanih pomeni polarizacijo, ki jo SDS praviloma premesti s polja človekovih pravic na odnos do osamosvajanja, izdajo domovine ter sorodna patriotska gesla. In razpoloženje javnosti, ki se je v zadnjem letu, po merjenju slovenskega javnega mnenja, sicer nagnilo nekoliko v prid izbrisanim, je popravi krivic še vedno precej nenaklonjeno. Za popravo krivic izbrisanim sta potrebna trdna politična volja ter prepričanje, da je to pač treba storiti ne glede na politične posledice za tistega, ki si bo to upal. So to značilnosti, ki jih bo premogel novi predsednik vlade?

Morda. Čeprav zaenkrat tega ni na obzorju. Nasprotno. Kajti podoba povezovalca se le težko sklada s podobo zagovornika človekovih pravic. Le kako povezati zagovarjanje človekovih pravice in povezovanje s tistimi, ki njihovi popravi, v skladu z odločitvami ustavnega sodišča, nasprotujejo? Kako sklepati kompromise na račun človekovih pravic? Res težka naloga. Morda pri njej lahko pomaga filozofija malih korakov. Vendar je to pri problemu, za katerega je rešitev že pred leti predpisala najvišja sodna avtoriteta, vsaj slab znak zdravja družbe.

Borut Pahor ima do izbrisanih tudi čisto osebni moralni dolg. Gotovo se spominja kako je, kot predsednik Državnega zbora pred leti zamudil oddati na pošto zahtevo poslank in poslancev ustavnemu sodišču za presojo odloka o razpisu referenduma o izbrisanih. Tako kot se gotovo spominja svojega stališča, da se oficirjem JLA, ko so kakorkoli sodelovali v agresiji na Slovenijo, pravice do poprave krivic odvzamejo oziroma z zakonom ne priznajo. Mnenje, ki je seveda povsem v nasprotju z odločitvijo ustavnega sodišča in spoštovanjem človekovih pravic.

Predsednik republike je včeraj spregovoril pomembne stavke. Jih je kdo slišal? V medijih so bili večinoma povsem marginalizirani.

Jani Sever