Kam gre SLS

Pa ga imamo. Sicer ni jasno, kaj v njem piše. A nekaj gotovo mora. Osnutek koalicijske pogodbe so socialdemokrati poslali na štiri naslove. Se nam torej obeta koalicija petih, ki bi v opoziciji pustila samo SDS in SNS?

Zdaj imajo stranke nekaj dni časa, da ponudbo preučijo. Prihodnji teden naj bi, če bodo za to zainteresirane, začeli usklajevati njeno besedilo. Hkrati pa naj bi se do 15. oktobra dogovorili o imenih predsednika in podpredsednikov državnega zbora. Prihodnjo sredo bo namreč konstitutivna seja novega Državnega zbora. To bo tudi prva resna točka dogovora med koalicijskimi partnerji. Čeprav za to, da bi dobili novo vodstvo parlamenta, popolna sestava koalicije seveda ni nujna. Sicer pa se zdi glede sestave nove vlade edino vprašanje z res nejasnim odgovorom, ali bo v vlado vstopila tudi SLS.

Desus sicer komplicira, a za stanovsko stranko upokojencev je kakršna koli druga izbira, kot članstvo v vladi, praktično nemogoča. No, Karel Erjavec je očitno dober pogajalec. V javnosti po pogajanjih nastopa z besedami o zagotavljanju višjih pokojnin, enakopravnosti, delitvi vpliva po volilnem rezultatu, o tem, da bi Desus izvrstno vodil Državni zbor in da je še vedno pripravljen voditi tudi obrambno ministrstvo, oziroma, da bi bilo to celo najbolje. Ker, kot kaže, Borut Pahor njegovih maksimalističnih zahtev ne sprejema, je Erjavec enostavno povedal, da so v pogajanjih naredili korak nazaj. Bilo je tako nerodno, da je Pahor moral takoj nastopiti in povedati, da je šlo za nesporazum.

Celo povabilo SLS, ki naj bi bilo v funkciji zniževanja pomena Desusa v vladni koaliciji, je Erjavec obrnil sebi v prid. Enostavno je povedal, da se mu zdi, da je sodelovanje SLS v vladi morda celo pogoj, da bo vladna koalicija sploh lahko nastala. A Erjavec je, kot smo to lahko spoznali v minulih letih, najbolj spreten, prav ko je treba obrniti ploščo. In kot rečeno, nedvoumen interes Desusa je, da znova postane vladna stranka. Zato je možnost, da Pahorju ne bi uspelo sestaviti vladne koalicije za zdaj še vedno zanemarljiva. Posebej ker bi se, da bi se to sploh lahko zgodilo, moralo zaplesti tako z Desusom kot s SLS. Trojček namreč, kljub manjšim praskam, zaenkrat ne kaže znakov razpada.

Odločitev, da Pahor v koalicijo povabi tudi SLS, je po svoje logična, vendar hkrati tudi nekoliko nenavadna. Povabilo naj bi lajšalo pogajanja z Desusom, vlada, v kateri bi bila tudi SLS, bi ideološko obarvala koalicijo. Poleg tega je SLS itak ves čas nekakšna odpadniška “pomladna” stranka. To naj bi bile prednosti široke koalicije. A hkrati je jasno, da bo SLS v vladi oteževala zmerno reševanje nekaterih pomembnih tem. Denimo hrvaško slovenskih odnosov in privatizacije državnih firm. Če se seveda nova vlada sploh resno namerava lotiti teh velikih problemov. Pa tudi glede radodarnosti pri pokojninah bi Desus z vstopom SLS v vlado pridobil pomembnega zaveznika.

SLS bo o tem, ali je pripravljena na pogovore, odločala danes. Odločitev nikakor ne bo lahka in bo napovedala tudi prihodnji razvoj stranke. Kot kaže sta se v stranki izoblikovali dve struji. Ena bi vstopila v vlado, druga ne. Hkrati pa se stranka že pripravlja na volitve novega vodstva. Oboje je seveda povezano. V stranki si, kot je videti, nasproti stojita sedanji predsednik Bojan Šrot in odhajajoči minister za promet Radovan Žerjav. Šrot je naklonjen vstopu v vlado, medtem ko mu Žerjav nasprotuje. Tudi članstvo stranke je glede tega vprašanja razdeljeno. Čeprav se zdi, da Bojan Šrot glede na klavrn rezultat, ki ga je SLS dosegla na volitvah, ne more biti v prednosti.

Osebno bi Šrotu vstop v vlado morda lahko olajšal ohranitev predsedniške funkcije. Sodelovanje v politično nesorodni koaliciji pa se lahko izplača tudi stranki. Desus je to dokazal. Žerjav bi nasprotno lažje postal predsednik SLS, če bi stranka ostala v opoziciji in bi bila prisiljena iskati nove poti. Poleg tega je prepričan, da bi se SLS v opoziciji lažje ponovno povzpela. Kakorkoli, SLS se bo danes odločila, ali se bo o tem sploh pogajala. Odločitev bo pomembna za vse. Še najmanj za sestavo bodoče vlade, če seveda ne bodo sledila kakšna večja presenečenja. SLS tako ali tako sama odloča o svoji usodi. Zelo pozorno pa bodo odločanje SLS gotovo spremljali v SDS.

Moč opozicije se bo glede na odločitev SLS precej spremenila. Ne gre le za glasove stranke, ki jih je malo. Precej bolj pomemben je njen status opozicijske partnerke SDS, ki se gotovo ne more veseliti tega, da bi lahko opozicijskega zaveznika iskala samo v SNS. Poleg tega bi obrat SLS v pravo “pomladno” držo, omogočil gradnjo partnerske desne stranke, ki bo še kako pomembna na prihodnjih volitvah. Kot so pokazale letošnje volitve, je namreč preboj v parlament za neparlamentarne stranke tako rekoč nemogoč podvig. V evropskih proporcionalnih sistemih pa ena sama stranka enostavno ne more biti zmagovalka. SDS torej potrebuje SLS v opoziciji.

Jani Sever