Komentar - Bojan

Po nedeljskih parlamentarnih volitvah v Avstriji v tujini– tako kot že kdaj prej – ne manjka pikrih komentarjev, da se je država, ki je svetovni zgodovini dala sinonim za popolni zločin človeka nad človekom, Hitlerja, ponovna izkazala kot trdnjava desnega ekstremizma. Skoraj tretjina volilnega telesa je podprla stranki, ki se prav mojstrsko poigravata z mržnjo do tujcev in se po potrebi spretno spogledujeta s simboli in dediščino najbolj mračnega obdobja avstrijske in nasploh svetovne zgodovine. Na avstrijskem Koroškem se je za Haiderjevo Zavezništvo in Strachejeve svobodnjake odločila celo dobra polovica volilvcev.
Je torej vsak tretji na Dunaju ali v Gradcu, na Koroškem pa vsak drugi prebivalec zakrknjen sovražnik vseh tujcev, nazadnjaški nacist, zadrt antievropejec? Analize in seveda tudi življenske izkušnje kažejo, da odgovor ni tako preprost kot so Haiderjevi in Strachejevi odgovori na sodobne izzive Avstrijcev. Dve tretjini volilcev svobodnjaške stranke sta se za svoj glas resda odločili zaradi politike do tujcev – a med temi volilci je tudi znaten delež Srbov, Turkov in drugih, če se lahko tako izrazim, tujerodnih avstrijskih državljanov. Večina volivcev skrajne desnice je namreč med delavci in nižje izobraženimi deli prebivalstva, ki jih je predvsem strah za delovno mesto in prihodnosti. Takšni so se od nekdaj najbolj ogreli za najpreprostejše rešitve – najsi bodo z desne, kdaj pa tudi z leve. Med mladimi sta se Strache in Haider s svojo dinačnostjo, ki ju nedvomno razlikuje od vseh drugih političnih tekmcev, s 43 odstotki podpore celo približala absolutni priljubljenosti. Med avstrijskimi politologi vlada sedaj prepričanje, da je le tretjina Haiderjevih in Strachejevih volilcev tudi osebno na skrajno desnih politični stališčih. In da naj bi bil razlog za tako močno podporo skrajni desnici tudi protest zoper sprto in zdolgočaseno veliko koalicijo. Zveni pomirjujoče. A poraja se vprašanje, zakaj tako imenovani protestni volivci v Avstriji vedno podprejo samo Haiderje in Stracheje. In še večji problem je, da pa je za vse poslance iz vrst skrajno desnih strank in tudi za marsikaterega iz socialdemokratske in ljudske stranke mogoče upravičeno sklepati, da so s svojimi pogledi dejansko na skrajnem političnem robu. S takim avstrijskim parlamentom torej ne bo lahko. Tudi ne za koroške Slovence. Iz njihovih vrst je tokrat na listi Liberalnega foruma kandidiral odvetnik Rudi Vouk, a stranki preboj v parlament ni uspel. Vouk je svoj nastop utemeljaval tudi s potrebo po korenitih premikih v korist manjšinam, ki da bi jih bilo mogoče doseči samo z lastnim predstavnikom v parlamentu. A najverjetneje v takem sestavu avstrijskega državnega zbora manjšinam naklojenih odločitev tako ali tako ni pričakovati. Kakršna koli prijetna presenečenja so seveda vseeno zaželena. Lahko pa se tudi kaj kmalu zgodi, da bodo avstrijske volilce spet presenetili s predčasnimi volitvami.

Bojan Wakounig