Komentar - Matej

Tesna zmaga SD proti SDS kaže na precejšnje ravnovesje med največjima akterjema in hkrati njuno jasno prevlado v slovenskem političnem prostoru. To pomeni, da bi lahko imela Slovenija v naslednjih štirih letih kombinacijo močne vlade in močne opozicije, kar je dobro tako z vidika učinkovitosti vladanja kot z vidika nadzora nad vladanjem.
Vendar pa je še prezgodaj za ocene, ali se bodo podobna razmerja – torej prevlada dveh razmeroma izenačenih strank – ohranila tudi dolgoročno. Dobro tretjino političnega prizorišča namreč zasedajo manjše stranke, od katerih se bo morala vsaka posebej zamisliti nad svojo nadaljnjo usodo. Te stranke potrebujejo predvsem kritično refleksijo o tem, kaj jim je doslej koristilo in kaj jim je škodilo.
Del volilnega telesa Nove Slovenije se je v resnici preselil k SDS, še bistveno večji del volilnega telesa LDS pa se je preselil k SD. LDS se bo razsežnosti svojega poraza res zavedla šele, ko jo bo koalicijska delitev položajev postavila na trdna tla. NSi se poraza dobro zaveda, a za zdaj še ne kaže znakov resne samorefleksije.
Če je problem Nove Slovenije ta, da je ostala brez poslancev, je problem SLS in DeSUS v tem, da njuno politiko v resnici krojijo njuni poslanci. V primeru SLS bodo verjetno poslanci tisti, ki bodo stranko postavili v opozicijo, medtem ko bodo poslanci DeSUS svojo stranko za vsako ceno pripeljali k Pahorju, čeprav bi se rad njen predsednik še trdo pogajal. Zanimivo je, da so SLS škodovale vse dosedanje vladne koalicije po letu 1996 ali pa njeno obnašanje v teh koalicijah. DeSUS pa so nazorske koalicije pred letom 2004 skoraj vrgle iz državnega zbora, po pragmatični koaliciji z Janšo pa so rezultat skoraj podvojili.
In končno je tu še Zares, ki se kot nova stranka pač ne more učiti iz lastnih izkušenj. Tu je razpon možnosti tudi največji. Na eni strani je realna ambicija na nekoliko daljši rok izriniti SD s položaja prve stranke tako imenovane »levice«, na drugi strani pa je grožnja z usihanjem v senci največje vladne stranke. Vsekakor bodo razmerja v novi vladajoči koaliciji zanimiva, saj za zdaj še ni videti, ali imajo te stranke poleg korenin in želje po spremembi oblasti še kaj resnično skupnega.

Matej Makarovič