Kriza, ki je ni?

Ameriški kongres je zavrnil 700 milijard ameriških dolarjev vreden Bushev načrt za rešitev finančnega sistema. ZDA ne bodo reševale zasebnih finančnih ustanov z davkoplačevalskim denarjem. Borze so strmoglavile. In Slovenija?

V Sloveniji je bil odziv omejen na borzo. Naključno pa sta posredno o tej temi spregovorila tako novi mandatar za sestavo vlade Borut Pahor kot premier v odhajanju Janez Janša. Razlike v njunih pogledih so pomenljive. Pahor svari pred krizo in recesijo, vendar zanjo ne ponuja kakšnih jasnih rešitev. Janše kriza ne skrbi. Prepričan je, da je prav njegova vlada Slovenijo na težke čase dobro pripravila.

Predsednik SDS upa, da se bodo nadaljevala reforme, ki so se začele v tem mandatu. Nato je dodal: “Zdaj vsi govorijo, da je nastopila neka finančna kriza. Ta kriza se je dejansko začela pred enim letom, ko so se pojavili prvi znaki. Slovenija zaradi te krize zaenkrat še ni bila prizadeta, tudi zaradi reform, ki smo jih naredili. Če bomo s temi koraki nadaljevali, potem se ni treba bati, da bomo zašli v recesijo.”

In Pahor? Na TVS je povedal, da bodo prioriteta njegove vlade cene življenjskih stroškov in energetska neodvisnost. Sicer pa tudi on nima pretiranih skrbi: »Iz konjukture gremo v obdobje gospodarske negotovosti. Upravičeno imamo skrbi, vendar strah ni potreben.« O tem, kaj naj bi nova vlada storila, pa nismo slišali veliko. Bo nadaljevala začete reforme? In kaj to pravzaprav pomeni?

Svoje mnenje sta povedala tudi dva najverjetnejša člana nove vladne koalicije Gregor Golobič in Karel Erjavec. Golobič pravi, da recesija šele zdaj prihaja v Evropo in da je potrebno investirati v znanje in razvoj. Podobno tudi Erjavec meni, da se ekonomski krizi ne bomo mogli ogniti. Zato je po njegovem potrebno okrepiti javno šolstvo, zdravstvo in »socialni amortizer« nasploh.

Hm. Nova opozicija je torej prepričana, da krize ne bi smelo biti. Če bo, bo za to odgovorna nova vlada. Nova vladna ekipa v nastajanju pa očitno ve, da kriza bo, vendar nanjo pravzaprav nima nikakršnih konkretnih odgovorov. Bodoči premier pravzaprav samo ugotavlja, da strahovi niso potrebni. Ne da bi bilo kakor koli jasno, na čem temeljijo takšne ugotovitve.

Obe stališči sta zgolj politični. SDS si s svojim postavlja spomenik, češ bili smo tako zelo dobri. Poteza je toliko bolj razumljiva, ker tudi SDS ve, da kriza neizbežno prihaja. Na drugi strani novi vladi na retorični ravni pravzaprav ne ostane drugega kot da poudarja, da kriza prihaja, a da zagotovo ne bo katastrofalna, in da bo storila vse, da bo čim manjša.

Težava je predvsem v tem, da pravzaprav ne vemo, kakšne so razlike med slovenskimi strankami glede njihovih stališč do globalne finančne krize. ZDA so se odločile, da ne bodo zdrsnile v popolni intervencionizem. Evropa to prav tako zagotavlja že nekaj časa. In vendar so v Britaniji že podržavili banko Bradford & Bingley. Delno pa je v državno last prešla tudi belgijsko-nizozemska banka Fortis. Finančno pomoč pričakuje še nekaj bančnih velikanov.

Osrednje vprašanje globalne krize tako postaja antiliberalizem. Kljub temu, da so ZDA tak pristop včeraj zavrnile, je trend za neoliberalce neprijeten. V Sloveniji, kjer država še vedno nadzira velik del gospodarstva, je dilema samo nekoliko drugačna. V Sloveniji ne gre za vprašanje obrata od neoliberalizma k državnemu intervencionizmu, ampak za vprašanje, ali liberalizacijo, ki tudi pod prejšnjo vlado ni bila prav opazna, dodatno zavreti.

Če naše politike razumemo v tem kontekstu, lažje razumemo razlike med njimi. V ameriškem kongresu bi včeraj SDS najverjetneje glasoval proti Bushevem načrtu. Sedanja vlada, vsaj predstavniki SD, pa bi Bushev načrt najbrž večinoma podprli. Paradoks je navidezen samo na prvi pogled. Kajti tudi v ZDA je za Bushevo rešitev včeraj glasovalo več demokratov kot republikancev. Koalicije, ki jih kreirajo krize so včasih lahko precej nenavadne.

Jani Sever