Boj za načela

Predsednik SDS Janez Janša je nastopil. Na TVS in Radiu Ognjišče. In nastopil je Gregor Virant. Legitimnost volitev je vprašljiva. Zmagali so tajkuni, izgubili reveži. SDS bo šla do konca.

Janša pravi, da se je v finišu kampanje proti SDS angažiral celoten tranzicijski kapital. Predvsem s svojimi mediji. Iz konteksta in komentarjev drugih desno sredinskih politikov je mogoče razbrati, da ima v mislih predvsem časopisni hiši Delo in Dnevnik, pa tudi POP TV. In seveda ima prav. SDS ti mediji nikakor niso bili naklonjeni. In o tem ima Janez Janša vsekakor pravico govoriti. To je konec koncev povsem legitimno orodje s katerim lahko poskuša spremeniti odnos javnosti do medijev. Poleg tega kot predsednik vlade dvomi v legalnost privatizacije obeh velikih medijskih hiš, ki izdajata tako rekoč vse dnevnike v Sloveniji. Gre vsekakor za pomembno vprašanje.

Precej manj pomembno naj bi bilo vprašanje uravnoteženosti TVS ali vprašanje SDS naklonjenih brezplačnikov Ekspresa in Slovenskega tednika. Ker imata, oziroma sta imela, precej manjši doseg. Konec koncev je izšlo samo osem številk Ekspresa. Slovenski tednik pa naj bi sedaj postal plačljiv, kar najverjetneje prav tako pomeni, da bo vsaj marginaliziran. SDS seveda z brezplačnikoma nima nič. To je včeraj še enkrat zatrdil Janez Janša. Tudi s predvolilno kampanjo brezplačnika nista imela ničesar. To, da je za Ekspresov intervju, Peter Groznik, s predsednikom vladnega strateškega sveta, vprašanja dobil iz tajništva SDS, Janša gotovo niti ne ve. Prav tako ga ne zanima, od kod je prišel denar za dva vendarle odmevna projekta, ki sta sicer omejeno vplivala na voljo volivk in volivcev.

SDS ima kljub temu seveda prav, da zahteva preverjanje volilnih rezultatov. To je vsekakor potrebno. Kakršne koli kršitve so nesprejemljive. Zakon pač predvideva, da se volivke in volivci podpišejo v volilni imenik preden volijo. To je nujno. In predstaviti se morajo z osebnim dokumentom. Volitve niso hec. Torej jih je treba jemati resno. In če je treba šteti večkrat, je to pač potrebno storiti. Brez vprašanj. Če so potrebne ponovne volitve, naj se zgodijo. In če kdorkoli misli, da je potrebno po pravico na ustavno sodišče, je to njegova ustavna pravica. Tudi, če gre za male napake, ki ne bi bistveno vplivale na rezultat.

Ob tem je zanimivo, da prav SDS pričakuje, da bi ji k izboljšanju rezultata pripomogli glasovi iz tujine. In še bolj zanimivo je, da tam veljajo za slovenske volitve nekoliko drugačna pravila kot doma. V tujini identiteta volivk in volivcev ni pomembna. Na Vest je pred dnevi prispel mejl, ki pravi takole: “Študiram v tujini in sem oddala na državni volilni komisiji prijavo za glasovanje v tujini. Kar me je res zmotilo pri tem procesu je, da je za to potreben samo podpis. Ko sem oddala prijavo na DVK, mi ni bilo potrebno pokazati dokumenta, najbolj pa me je razjezilo, ko sem dobila glasovnico in volilno karto kar v nabiralnik! Niti podpisati mi ni bilo treba pri poštarju. To pomeni, da bi namesto mene lahko glasoval nekdo drug, ali pa, da bi lahko sama preprosto naročila glasovnico za tujino za znance, za katere vem, da ne glasujejo, in glasovala namesto njih.”

Ko smo na to opozarjali ob predsedniških volitvah, nihče ni reagiral. Komentarji pa so se glasili, da na takšne pomanjkljivosti opozarjajo nasprotniki desne politične opcije. Argument je seveda smešen. Saj empirični podatki govorijo, da glasovnice iz tujine voljo ljudstva razporejajo zelo podobno kot volitve v domovini. Tudi zaradi tega in zaradi njihovega majhnega števila na rezultat doslej praktično niso imele opaznega vpliva.

A to sploh ni pomembno. Gre za načelnost. Ta je osnova pravne države. Pravila bi morala veljati za vse. Tako za medijske tajkune, kot za anonimne financerje brezplačnikov. In seveda za prav vse volivke in volivce. Drugače volitve kaj hitro lahko postanejo nelegitimne in tudi nelegalne.

Jani Sever