Osamljeni na desni

SDS na volitvah ni izgubila le mesta prve med parlamentarnimi strankami. Kljub visokemu rezultatu je na političnem prizorišču ostala sama. Slovenska strankarska pokrajina je doživela pretres.

Najpomembnejša realnost, ki so jo za nekaj časa določile včerajšnje volitve, je, da imamo poslej na desni praktično samo eno parlamentarno stranko. SDS je ostala brez ideoloških partnerjev. NSi sploh ni več v parlamentu. SLS, ki je vanj komajda vstopila, pa je tako ali tako že nekaj časa razumljena kot tranzicijsko/tajkunska in pravzaprav samo pogojno sodi v okolje “pomladnih” strank. Konec koncev je njen rezultat v precejšnji meri posledica kampanje SDS, ki je bila usmerjena proti Šrotovi SLS. Tu je še samosvoji Jelinčič, ki je še nekoliko bolj marginalen kot v prejšnjem mandatu. In to je vse.

SDS je osamljena, a z dobrim rezultatom. Ta naj bi bi bil samo nekoliko preslab. Če bi SDS prehitela SD in bi NSi uspelo priti v parlament, bi bilo vse drugače. Tako vsaj je bilo mogoče razumeti Janeza Janšo, ki menda upa celo v to, da bi glasovi po pošti in iz tujine spremenili rezultat. Kljub temu, da možnosti, da bi se kaj spremenilo, praktično ni. Ne za to, da bi SDS prehitela SD in ne za to, da bi NSi vstopila v parlament. Razlike so majhne, a vseeno nekoliko prevelike. Izkušnje prejšnjih volitev to jasno dokazujejo. Volitve so se pač zgodile in rezultati so takšni kot so, nekaj desetink odstotka gor ali dol.

Dva odstotka, nekaj več kot eden na strani SDS in manj kot eden na strani NSi, bi seveda precej spremenila podobo rezultata letošnjih volitev. SDS bi bila zmagovalka in NSI bi bila v parlamentu. In vendar, tudi takšna sprememba ne bi bila odločilna. Kajti tudi v tem primeru bi morala, če bi hotela sestaviti vlado, SDS v koalicijo pripustiti SNS (kar nikakor ni prijetna odločitev), ali pa poiskati povezave v taboru tako imenovanega levega trojčka. To je bilo predsedniku SDS jasno že dolgo časa. Poraz je ob drugem mestu SDS in debaklu NSi samo precej bolj boleč in ima dolgoročnejše posledice.

Kot pravi Janez Janša, zmaga bi za SDS pomenila šele zmaga z veliko razliko. Kajti šele ta bi omogočila sklepanje tako imenovane razvojne koalicije, oziroma koalicije, v kateri bi dominantno vlogo igrala SDS. Zmaga z veliko razliko je bila nujni predpogoj, da bi lahko SDS sestavila vlado, kakršno si je želel Janša. Vlado z enim povsem dominantnim partnerjem. Kakšna je posledica brezpogojnega sodelovanja v takšni vladi za manjše stranke, se je pokazalo na letošnjih volitvah. Desus se je neljubi usodi izognil. Zato pa je sporočilo volivk in volivcev strankam na desnici skrajno neprijetno.

Glasovi NSi in SLS se niso množično preselili k SDS. Glasovi desnice so v veliki meri ostali doma. To je najbolj zoprno spoznanje za vse “pomladne” stranke, ki bo imelo dolgoročne posledice. Kakšna je bila pri tem vloga RKC ni povsem jasno, vendar se zdi, da se je letos držala bolj ob strani. Zdaj je, kar je. Obuditi neparlamentarne stranke je tako rekoč nemogoča naloga. Podobno velja za nastanek novih strank. Če nimajo že ob nastanku kakšnega poslanca ali poslanke, praktično nimajo možnosti. Ali lahko Janša tudi v tem vidi priložnost? Ali res misli, da lahko nekoč zmaga kar sam?

Iz sanj se je vedno treba zbuditi. Čeravno to ni lahko. Janša ima seveda prav, ko pravi, da je zmagala Ljubljana, da je k zmagi trojčka prispeval Milan Kučan in da je k njihovemu skoku v zadnjem tednu prispevalo dejstvo, da so nastopili skupaj (Janša bi rekel izključevalno). A morda bi bilo vseeno dobro, da bi se resno vprašal tudi o tem, kaj se je zgodilo na desnici. Zakaj je SDS v opoziciji ostala sama?

Jani Sever