Praznik za zmagovalce

V nedeljo bodo volitve. Kaj si lahko obetamo? Spremembe ali nadaljevanje začete poti? Česa si želimo? Bodo spremembe res spremembe in ali stara pot ne bo zavijala samo v znane smeri?

Rezultati zadnjih javnomnenjskih anket kažejo zanimivo izenačeno sliko. Na vrhu sta SDS in SD. Razlike so premajhne, da bi lahko ugibali o rezultatu in so lahko samo posledica slučajev, ki ponagajajo raziskovalcem utripa razpoloženja javnosti. Podobno velja za drugi par. Zares in Desus sta prav tako rezultatsko poravnana. Potem je tu LDS z majhno prednostjo pred SNS. To pa so tudi vsi, za katere se zdi, da z vstopom v parlament ne bi smeli imeti pretiranih težav. Usoda NSi, SLS in Lipe je precej bolj negotova.

In kaj obljubljajo stranke oziroma koalicije? Nič posebnega. Volilna kampanja enostavno ni postregla z resno in fokusirano debato. Čeprav je povsem jasno, da ji je dominirala sicer ena najpomembnejših tem. Tako tajkuni kot Patria so del te najbolj izpostavljene zgodbe. Deloma si jo je izbrala SDS in predsednik vlade, deloma je bila servirana iz Finske. Patria in tajkuni so preglasili vse druge teme politične debate. A to niti ne bi bilo tako slabo. Nasprotno, bilo bi lahko zelo dobro in koristno. Vendar nihče teh dveh zgodb ni uspel umestiti v kontekst istega problema, ki se mu reče delovanje pravne države.

Še huje, na vrhuncu afere Patria se je zdelo, da postaja tema vsem odveč. Vladni strani je bila neprijetna. Opoziciji se je zdelo, da ji pravzaprav škodi. Hkrati z njo pa so iz predvolilne debate skorajda izginili tajkuni. Njihovo omenjanje je vladno stran zoprno spominjalo na dvojna merila. Opozicija pa tako ali tako ni uspela zavzeti enostavnega in odločnega stališča do slovenskega modela privatizacije. Še največ, kar so povedali, je bilo, da tajkuni pač niso njihovi, oziroma, kot je dejal Gregor Golobič, da so samo svoji.

Kot volivca me pravna država zanima. Zagotavlja mi varnost in svobodo. In seveda je zanjo ključna enakost. Ta pa je ključna za demokracijo. In kaj me še zanima? Umik države iz gospodarstva ter nižji davki. O tem je opozicija govorila. Vendar ji moramo enostavno verjeti na besedo. Ji lahko? Nekateri imajo s tem več, drugi manj težav. Tretji pa itak mislijo, da vse skupaj ni pomembno in je najvažnejše, da se politika sedanje vlade nadaljuje. Ne glede na to, da SDS o umiku politike iz gospodarstva sploh ni govorila. Sicer pa, kaj naj reče? Da se bo umaknila? S tem bi priznala, kako globoko je v gospodarstvo vpletena.

Obljube SDS je predsednik vlade tako ali tako predstavil šele včeraj. V petih točkah. 1. Oblikovati široko koalicijo. 2. Dopolniti strategijo razvoja Slovenije. 3. Pripraviti celovit program za izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva. 4. Zaostriti boj proti gospodarskemu kriminalu. 5. Oblikovati paket ukrepov za zajezitev posledic podnebnih sprememb. Kaj naj si o tem mislim? Predvsem, da ne vem kaj mi obljubljajo. Oblikovati, dopolniti, pripraviti … še najbolj konkretna je obljuba o zaostritvi boja proti gospodarskemu kriminalu. Čeprav najbrž niso imeli v mislih Patrie, pediatrične klinike, Palome …

Pred meseci smo nekako pričakovali programe. In kaj smo dobili? Tajkune in Patrio. Konkretna obljuba levega trojčka je zmanjšanje količine denarja za obrambo, ki naj bi bil prekanaliziran v zdravstvo. Vendar tudi tu nismo dočakali nobene konkretne številke. No, letos nam vsaj nihče ne obljublja svetilnika pod Triglavom. Evropske plače (povprečne) pa so se oddaljile v leto 2015. Pa še to je samo obljuba brez kakršnih koli zagotovil, da se bo uresničila. A v politiki konec kocev gre za obljube. Tisto, česar stranke ob letošnjih volitvah niso izkoristile je, da bi obljubljale konkretne stvari.

Oblikovati, dopolniti, pripraviti … za vse to so imele stranke štiri leta časa. Zdi se, da nihče ni resno vzel Jankovićeve šole. A na volitvah se bo nekdo vseeno veselil. Čeprav to najbrž ne bomo mi, bomo o tem vseeno odločili.

Jani Sever