Leteči sloni na pravi poti

Seveda ni vseeno, kdaj kaj govoriš. In komu. Četudi se publika zdi ista (in enako brezoblična), na primer televizijski avditorij, se nagovorjenci, predvsem pa nagovorjeni, (zato, ker se kot taki prepoznavajo sami) lahko spreminjajo. Glede na čas in tek dogodkov pač.

Poglejmo, na hitro, kaj se je zgodilo od prvega televizijskega predvolilnega soočenja pred nekako desetimi dnevi do včerajšnjega.

Zgodila se je na primer oddaja finske televizije o Patrii. Ki seveda ni bila finska, ampak slovenska. Zato je slovenski zunanji minister na Finsko pošiljal diplomatske note, naj zadevo nemudoma raziščejo, slovenski premier pa telefonaril finskemu in ga spraševal, ali so v dokumentih, o katerih govori finska oddaja, res omenjeni slovenski funkcionarji. Zanimivo, ko so ministra za obrambo vprašali, zakaj se je po informacije o morebitnem podkupovanju obrnil kar na Patrio, ne pa na finske preiskovalce, je odgovoril, da zato, ker bi to lahko razumeli kot pritisk. Seveda pa kot pritisk ni mogoče interpretirati prošnje predsednika slovenske vlade finskemu, naj poseže v delo finskih preiskovalcev. Ne, interpretira se kar sama, kot način videnja delovanja države. Družinski in domačen.

Potem se je predsednik slovenske vlade odločil, da pokaže, kdo je. In je stopil med zabavljače. Slovenske zabavljače za finsko publiko. Skupaj s finskimi estradniki in starletami je kratkočasil gledalce razvedrilnega programa ene od finskih zasebnih televizij. Na koncu je dobil pisma za Božička, da bo imel iz zapora – če se v njem slučajno znajde – komu pisati. Denarnice si mu pa voditeljica bojda ni upala ponuditi. Predsednik slovenske vlade in njegovo javno mnenje pri tem sploh niso opazili, kaj ta »darilca« dejansko sporočajo: da imajo namreč Finci kaj malo dvomov o verodostojnosti navedb v oddaji, ki je slovenskega predsednika vlade katapultirala med estradnike … Pri vsem tem se seveda ni prav nič čuditi, da so sloni pričeli leteti: ko pomendrajo ves porcelan, jim kaj drugega tudi ne preostane.

In potem so se pojavili tisti odurno mrhovinarski napisi na SDSovskih plakatih: »Vsakemu upokojencu bomo …« in » … podarimo šolo varne vožnje« in podobne pritlehne (pod)kupljivosti. Sporočilo: ljudje so poceni, nekaj cukrov bo zadosti.

Pri vsem tem pa so ljudje pričeli študirati svoje nove plačne liste in skorajda družno ugotovili, da jim novi plačni sistem ni prinesel višjih plač, kot so krošnjarji obljubljali, ampak v številnih primerih celo nižje. Nekako tako kot ob davčni reformi, ki večini ni prinesla nižjih davkov, ampak doplačila.

Tose je na primer zgodilo med začetkom televizijske volilne kampanje in včerajšnjim soočenjem na POP TV. To je tisto, kar lahko »zamenja« publiko, to je tisto, kar lahko prestavi vloge nagovorjencev. Seveda moj prikaz ni v ničemer objektiven, ampak zainteresiran in opredeljen, prav kakor ni v ničemer objektivno videnje tistih, ki se s takšnim prikazom ne strinjate. Objektivnosti in nevtralnosti pač ni, in če se kdaj slučajno zgodi, da se o kaki stvari vsi strinjamo, to ni zato, ker bi bila ta stvar »resnična«, za »resnično« jo naredi prav to, da se o njej vsi strinjamo. Ali, ko se pogledate v ogledalo, vidite sebe? Ne, vidite svojo podobo. Kako ste torej lahko prepričani, da podoba nečesa, kar niste vi – nekega dogodka, na primer - ni le podoba, temveč kar stvar sama? In v podobi včerajšnjega soočenja je – pa naj ga gledamo z leve ali desne - nekaj nedvoumno manjkalo. Manjkala sta Janša in Pahor. Seveda sta bila tam, ampak delovala sta, kot da ju ni. Prvi je večji del časa, ko ga je lovila kamera, zmajeval z glavo, se redko javljal k besedi, in ko jo je dobil, kazal izrazit upad retorične bojevitosti. Drugi je namrgodeno stal ob strani in zdolgočaseno odgovarjal na vprašanja. Da bi se za katero od ponujenih tem posebej zavzel, ni bilo videti. Tudi interesa ne. Kot da se je ob nepravem času znašel na nepravem mestu. Ali pa, da je vse – zaradi zgoraj opisanih dogodkov, na primer - že odločeno in posebno verbalno naprezanje ni več potrebno. No, bomo danes zvečer videli, ali si imata še kaj povedati, ali pa lahko prižgemo sveče…

In tako so si pozornost pač vzeli drugi. Po mojem skromnem mnenju predvsem Golobič, Peče in (deloma) Kresalova. Ne glede na to, kaj si kdo o njihovih argumentih lahko misli, ali se z njimi strinja ali ne, je pač treba priznati, da so se v oddaji vsaj angažirali. Da niso stali ob strani. Da so o ponujenih temah skušali izraziti svoje stališče in ga, kakor pač kdo, tudi utemeljiti.

Verjetno sem profesionalno preveč deformiran, ampak najbolj organiziran in strukturiran nastop je brez dvoma pokazal Gregor Golobič. Profesionalno deformiran pravim zato, ker so njegovi argumenti vse preveč racionalni in premalo poenostavljeni, (premalo poenostavljeni na način, da za neki učinek ponujajo tudi več medsebojno prepletenih vzrokov, ne le vsakomur in takoj všečno »resnico«) da bi lahko dosegli »širše množice«. Tistih, ki jih pritegnejo verbalne spretnosti pa je bolj malo. Veliko bolj všečno je žuganje, »Ko bomo mi v vladi …«, in obljube o razkrivanju in čiščenju svinjarij. To dvoje je (bila) stalnica vseh dosedanjih Jelinčičevih nastopov – brez konkretnejših navedb, kaj se bo zgodilo, »ko bodo v vladi« - in bi lahko počasi delovalo že malce plitko in obrabljeno. Ampak, z vztrajnim ponavljanjem istega se uspešno prodajajo tudi raznorazne kreme in druga kozmetična roba. In čemu je kozmetika namenjena? Videzu.

O preostalih treh, še neomenjenih, ni prav dosti povedati. Vsaj zanimivega ne. Verjetno zato, ker tudi sami niso povedali ničesar izrazito zanimivega in izstopajočega in očitno bolj stavijo na že opredeljeno volilno bazo, kot pa na svojo sposobnost, koga (na novo) prepričati. Posebne vrste izjema je morda le Andrej Bajuk, predvsem zaradi svojega volilnega gesla: »Vse kar lahko povem, raje naredim.« In ker tisto, kar lahko pove, (bojda) raje naredi, je bil v glavnem tiho.

Igor Ž. Žagar