Komentar - Maja

Letos grem prvič na parlamentarne volitve. Izbrala bom predstavnika stranke, moj izbranec ali izbranka pa na koncu mogoče sploh ne bo zasedel poslanskega stolčka. Mogoče sem že fenica določene stranke, pa mi ponudba njenega kandidata ali kandidatke v domačem kraju ni najljubša. Kakšna pa je ponudba? Sami superlativi o nadaljnih štirih letih zmagovalne oblasti in sami supernegativi o konkurenčnih strankah. Zguljeni pamfleti o svobodi, pravičnosti in najpomembnejše resnici, vzneseni govori o zmagi, spremembah in izpolnjenih obljubah, seciranje zgodovine na prafaktorje, pomanjkanje dejstev in strankarskih programov, leteči sloni, supermegazmogljivi oklepniki in podkupljeni novinarji. Skratka poplava informacij.

In kako naj novopečeni volivec ali volivka zaplava v tej poplavi? Z ene strani steroriziran z mnenjem stare mame, po drugi strani zakompleksan s travmami očetovih političnih predavanj, s tretje ga agresivno nagovarjajo mediji, stigmatiziran z rodbinsko pripadnostjo določenim ljudem, po zdravi kmečki pameti pa nekako takole: “Tile sedaj kradejo”. “Tisti prej so tudi.” Logičen sklep: kradejo vsi. In kaj zdaj?

Če je negativnih posledic izgradnje plinskih terminalov več kot pozitivnih, če je ureditev slovenskega ozemlja v pokrajine evropska direktiva in zagotavljajo večje črpanje evropskih sredstev, če je posodobitev državnega aparata in maksimiziranje njegovih učinkov nujna, če je vožnja po stari cesti čez Rebrnice podobna vožnji z vlakcem smrti v lunaparku in če je Šentjakobsko gledališče pomembna kulturna alternativa v samem centru Ljubljane, potem je treba nastale težave preprosto rešiti in to z najboljšimi možnimi posledicami. Za katere je pa na koncu potrebno sprejeti odgovornost. Kakršnekoli že so. Omet v novoizgrajenih tunelih nima kaj odpadati.

Rabimo dejstva in čiste račune.

Maja Andlovic