Lahko noč, otroci!

Je prav zabavno brati odzive na komentarje, ki jih objavlja Vest, včasih prav poučno (in, mimogrede, g. Žagar res ni plačan za to, da jih bere – kakor skrbi enega od odzivnikov - , tudi svoje komentarje piše povsem zastonj in brezplačno). Več kot očitno namreč kažejo, da predvolilna soočenja - ki se včasih, četudi precej redko, razvijejo v spopade, najpogosteje pa skrepenijo v anemično video ozadje, ob katerem je še rezanje čebule za večerjo bolj razburljivo – pravzaprav sploh niso potrebna. Da imajo ljudje – vsaj tisti, ki cele dneve visijo na Vesti in bolj občasne obiskovalce razveseljujejo s postanostjo svojega intelekta - v večji meri že izdelana stališča do tega, koga bodo volili in koga se absolutno ne sme voliti in jih argumnetiranje in argumentiranost stališč tistih, ki v teh televizijskih paradah in šaradah sodelujejo, niti malo ne zanimajo. Ne da jih ne prepričajo, ker je, na primer, njihova argumentacija slaba, nekonsistentna, ker se ne dotika zastavljene teme, ker se nanjo niso dobro pripravili, ker pred kamerami mencajo in se nerodno prestopajo, kot bi ne znali šteti do pet, ne, stališča tistih, ki niso »njihovi«, jih sploh ne zanimajo in jih že vnaprej zavračajo. Sašo Peče tako nikakor in nikoli ne more dobro argumentirati tistega, kar pove, ker je pač »tak polizanec«, Katarina Kresal tudi ne, ker ima tako »zategnjeno faco« (ali tako nekako; če navedek ni povsem točen se iskreno opravičujem, ampak po ekskrementih mi je res neprijetno broditi več kot je nujno potrebno), o Gregorju Golobiču pa sploh ni potrebno nič reči (kaj šele utemeljiti), ker itak že vsi vemo, kdo in kaj je (oz. je bil).

Četudi so moji komentarji namenjeni ocenjevanju oz. komentiranju retoričnih in argumentativnih sposobnosti nastopajočih, ne glede na njihovo politično provenienco, spolno usmerjenost ali prehranjevalne navade, večjega dela »komentatorjev« (redkim izjemam, ki skušajo tisto, kar preberejo tudi razumeti, se iskreno opravičujem), ki cele dneve prečepijo na Vesti in svoje pljunke radodarno delijo levo in desno (no, predvsem levo), to sploh ne zanima. Ne zanima jih, kaj in kako piše, s kakšnimi argumenti je povedano podkrepljeno, razen, če je omenjen Janez Janša. Pa, seveda, ne kakorkoli: če Janšev nastop kakorkoli pohvalim, potem sem kompetenten in zanesljiv (še toliko bolj, če se obregnem ob Boruta Pahorja), če ga ne, potem sem pisun, nebodigatreba in kdopasplohjeta. Čemur se pravzaprav ni čuditi, če tovrstni osebki, v istem kontekstu, ponosno kričijo, kako so vedno volili JJ in kako je JJ najbolj levi politik v Sloveniji (s čimer se, priznam, strinjam: JJ je precej »levi« politik, vsekakor pa je nabolj »levi« predsednik vlade, kar smo jih imeli).

Prava volilna soočenja torej niso tista v televizijskih studiih, ampak tista na raznoraznih forumih. In ta virtualna soočenja kažejo, da so tista »resnična«, pred mikrofoni in kamerami, pravzaprav nepotrebna, odveč, saj se vse, kar za volilno odločitev potrebujemo, izpljuva in izbljuva za kamero, ne pred njo. Na način, ki sem ga pravkar opisal in si ga vsakdo lahko kadarkoli ogleda.

Državljanska zavest in boj za demokracijo sta bila nekoč (še v tistih starih časih pred Kristusom) stvar prepričljivega javnega nastopa, ki ga je govornik zmogel le z dobro izobrazbo, načitanostjo in vztrajno vajo. Ti časi so že davno minili: dobro izobrazbo so nadomestili minimalni standardi znanja, načitanost občasni pogledi v leksikon, vaja pa tako ali tako ni več potrebna, odkar imamo na voljo instantne službe za stike z javnostmi. Pa je vseeno presenetljivo, kako nizko raven bralne pismenosti (ki je povsem tehničen termin in se ne nanaša na razbiranje črk, ampak na razumevanje prebranega) kažejo partijski vojaki v teh komentatorskih forumih. V mednarodni raziskavi bralne (pa tudi naravoslovne in matematične) pismenosti PISA so se namreč slovenski petnajstletniki odrezali nadpovprečno dobro in se uvrstili v skupino držav, kjer je državno povprečje doseganja standardov bralne pismenosti statistično pomembno nad povprečjem držav OECD. Te države so: Koreja, Finska, Kanada, Nova Zelandija, Irska, Avstralija, Poljska, Švedska, Nizozemska, Belgija, Estonija in Švica (nerodno, da je Finska v vrhu razvitih držav na takorekoč vseh področjih, ko pa tako nemarno blati predsednika slovenske vlade, kajne? Je pa, seveda, povsem mogoče, da so tudi za ta finski uspeh zaslužni pomagači in prišepetovalci iz Slovenije, kdo ve).

No, če povprečen slovenski petnajstletnik pri bralni pismenosti izkazuje nadpovprečne rezultate, pa nekateri več-kot-osemnajstletniki, ki na Vesti ponosno eksercirajo svojo partijsko pripadnost, očitno ne dosegajo niti temeljnih standardov bralne pismenosti. Pravzaprav ne dosegajo niti podstandardov, kakor jih opredeljuje 1. raven bralne pismenosti (v Sloveniji standardov 1. ravni ne dosega le 4.4% petnajstletnikov). Ker si kruh služim z znanostjo in ne s kopičenjem klicajev in vprašajev v tednikih, katerih delničar bi bil, naj mi bo dovoljeno citirati te podosnovne podstandarde:

»Učenci z dosežki na 1. ravni znajo rešiti le zelo lahke bralne naloge. Pri teh nalogah morajo poiskati eno ali več neodvisnih informacij, prepoznati glavno temo besedila in povezati informacije iz besedila z vsakdanjim splošnim znanjem. Locirati znajo enega ali več neodvisnih delov eksplicitno podanih informacij, ki ponavadi zadoščajo enemu kriteriju, z malo ali nič informacij v besedilu. Prepoznavajo glavne teme avtorjevega namena v besedilu o poznanih vsebinah, ko zahtevana informacija v besedilu ni izrazita. Izdelati znajo preproste povezave med informacijami v besedilu in splošnim, vsakdanjim znanjem.«

Tisti udeleženci forumov, ki napisano ne le dobro razumejo, ampak se svojim virtualnim sogovornikom celo trudijo dokazovati, da kolumne ali komentarja niso dobro prebrali in da v njem piše nekaj povsem drugega, bodo zdaj verjetno razumeli, zakaj je njihov trud zaman: če manjka podlaga, mora nujno umanjkati tudi vse tisto, kar bi na podlagi lahko zraslo …

Po vsem tem bi bilo seveda povsem odveč ocenjevati včerajšnje soočenje na TV Slovenija. Tisti, ki so ga gledali z očmi in ušesi, so brez dvoma opazili, da ni šlo za kaj več kot za razširjene in razvlečene Odmeve. Tisti, ki so si pred začetkom oddaje nadeli partijski vmesnik, pa verjetno še danes ne morejo prehvaliti, kako dober je bil Gregor Virant.

Razumi, kdor more.

Igor Ž. Žagar