kurčevih 47 mesecev

moj letnik je skoraj v celoti odrasel v idealizmu. seveda so pizde oblastniške tudi v njem kradle, ali, če se bolj kultivirano izrazim, po svoje vihale veje oblasti. a vendar so ti pofukanci ostajali vsaj vedno na oblasti, da so se sčasoma nakradli in se tega početja zaradi prenasičenosti v ritih tudi naveličali.

stereotip ‘ljudje krademo’ danes najbolj ustrezno zagovarjamo tisti bebci, ki smo odkriti in priznamo, da bi kradli tudi mi, če bi imeli priložnost. a ker imamo, hvala kurcu, vest, ne plujemo v kurcofafske politične vode. zato se še tako glupemu, kot sem sam, zdijo vse politične zdrahe okoli volitev eno navadno populistično sranje.

včeraj sem v lokalu, kjer sem stalna stranka, komaj še sprotno in neslišno spahoval zrak ter kultivirano vlival mlačno pivo v svoj vamp in prisluškoval gobezdanju neke posušene pičke pri sosednji mizi, ki je očitno vodila nekakšen pogovor s strankarskimi simpatizerji.

bla, bla in bla, pa še malo bla, ter, seveda, spet bla, ki je bil v znamenju volitev, na koncu pa konkreten bla, ki me je pogrel bolj od stotih šrotovih maliganov: »kaj je še kaj takega v našem okraju, kar bi lahko vključili v program, pa drugi še niso?«

odložim pivo, se obrnem in pizdi povešeni zatrobim v obraz:
»spoštovana gospa, pizda vam materina, poglejte, hk,… ah, pardon, kampanja se je začela mesec pred volitvami, ja kje ste bili pa prejšnjih sedeminštirideset mesecev!? cenjena gospa, jebal vam pes mater, ste že sploh kdaj kaj dobrega naredila za naš sfukan kraj? načrti za štiripasovnico so starejši od mene! hk,… se opravičujem, akhmmmmm …« in zbežim na skret, kjer se v hitrem preskoku s politične idile v položaj skozlam v stensko latrino.

vse skupaj je podobno pravkar prebavljenem pasulju; jezik, v katerega se še ugriznem, pa priloženemu šinku. ‘kaj bi dal za ta obrok.’ kmalu se odtok zamaši in iz latrine začnejo kapljati po tleh srednje goste kapljice svetlo rjave barve, ki postajajo vedno bolj prozorne.

ko se naveličam razgleda, se odmajam do šanka k moji ireni, ki me zadane še s kratkim za na pot. opazim, da ima na joško pripeto broško, ki je del celostne podobe neke politične opcije. njeni joški mi odpostanejo všeč.
‘te pizde so povsod.’

»koliko?«
»dvanajst evrov, štirideset centov.«
»ta mesec me tukaj ne boš več videla!«
»kam boš pa šel, duče, saj nimaš doma?«
»pri kolegu ga bom žulil. fuzbal bova gledala, angleška liga se je začela … adijo, irenca, se vidiva oktobra.«
»adijo čelavi, jaz bom pa gledala predvolilne boje …«
‘te pizde so povsod.’

in se odpravim domov po glavni ulici. povsod štanti. od prijaznosti kar pokajo. komaj se zadržujem, da ne bi komu dal kurca v fafanje.
‘te pizde so res povsod.’

sveti drek, tudi moji kolegi se pogovarjajo samo še o politiki. še moja redna kurba iz oglasnika me je zadnjič, minutko zatem, ko sem špricnil na njena očala (bržčas zaradi zadnjega naročila njenih storitev letos je odigrala spomin na učiteljico s tečaja nemščine), vprašala:
»koga boš volil?«
»schatzi,« med fukom komunicirava v nemščini zaradi mojega odraščanja med drkanjem na nemško sinhronizirane porniče, »najraje bi tebe ‘volio’, ampak te ne bom, ker bi pokasiral aids.«
ko si kurca nesramno obrišem v njeno obleko, me pička vrže ven.
‘te pizde so prav povsod; še tam, kjer ni davka na dodano vrednost.’

potem zvonim. kolega ni doma ali pa fuka. ‘kurac, kje bom prespal?’ pa tako se mi gleda čelskega proti spursom. ni važno. res je najboljša liga angleška, vendar najlepše igra moj arsenal, fabregas pa je novi zidane. sanjam o vseh mogočih tekmah v tej sezoni; sanjam svinja o koruzi.

vrnem se pod most prek sore, v veliko in trpežno televizijsko škatlo.
drugega mi ne preostane. z ene strani je most videti kot brooklynski z razglednice, ki mi jo je še na zadnji stalni naslov poslala moja bivša iz new yorka.

odkar je odšla (’duče, ti si preveč avantgarden boem in neperspektiven partner’), poletja preživim na prostem. njen denar, ki bi ga dal za stanarino, spičim na pijači in kurbah. pa sicer tudi kar nekaj povsem legalno zaslužim. kdaj pokosim kakšen travnik, pobiram odpadke, pomagam pri gradnji hiš, zadnjič pa sem celo poziral na neki fotografski delavnici.

eksistenca pa je, vendarle, vedno bolj ogrožena. ponoči je že mraz. zima bo kmalu zamenjala poletje in treba bo oditi v trdnejše in toplejše prostore. lansko leto me je nekaj časa gostil šiptar v svoji prodajalnici, kjer sem s svojo pojavo strašil mlade čefurske zmikavte, povečini srbe. ‘ne vem kaj je enim pizdam, da tako sovražijo obrezane kurce!? ja pizda, a zato, ker majo črno za nohti, ko si riti operejo s prsti? ne vem, meni so šipci čisto ok in s slaščicami, sadjem, zelenjavo in bureki fantastično zapolnjujejo vineršnicelsko slovensko prehransko vrzel.’ vendar tega šiptarja vseeno odkrižam. letos me ne bo hotel več, ker sem za novo leto pofukal njegovo šestnajstletno hčerkico. ‘pa kaj, saj je zgledala stara trideset let, za osebno je pa nisem prosil! ‘ in je morala narediti splav. še en ducić je šel h kurcu.

potem sem bil nekaj časa v jašku za pošto, kjer so me pregnali, ko je sredi noči nek kmetavz naplužil kubik snega na mojo pičko, da sem se komaj izkopal in imel srečo, da nisem zmrznil.

na koncu se me je usmilil župnik, ki me je sprejel v neuporabljeno sobico pod cerkvijo, ampak sem mu ga moral vsak dan potegniti, pa še literco mi je prinesel. prijazen možak, čeprav mi je še cel teden smrdelo iz gobca po gorgonzoli.

tako je; prejšnjo zimo sem bil na dnu, letošnje pa zaradi volitev verjetno ne bom prezimil na robu življenja. ko bi vsaj ti kurci izpolnili svoje predvolilne obljube o socialni državi in olajšali dihanje par sto tisoč revežem, med katerimi sem tudi sam samo zato, ker ne maram biti ovca. vse, kar dobim, je kritje obveznega zdravstvenega zavarovanja občanov brez prejemkov, pa še to mi plača občina, ne država. zafukano je živeti, če nimaš družbeno priznanih talentov. po uvedbi evra višanje cen opravičujejo z višanjem plač, potem pa naj se tisti, ki nimamo plač, jebemo s takšno socialno državo!

če poznate kakšnega politika, ki bi lahko pomagal revežem, mu sporočite moje težave. morda me bo povabil na pasulj s šinkom. volilna kampanja je in vse je mogoče. čas čudežev je zdaj, ta trenutek. pišite, kaj želite od dedka mraza ali pa božička, in boste prejeli, sam pa bom raje sanjal bolj realno, in sicer, da bo zame teh novih, kurčevih sedeminštirideset mesecev pozitivno drugačnih …

gregor rozman