Kdo bo tožil Fince?

Slovenska vlada je napovedala tožbo proti finski javni televiziji YLE in novinarju Magnusu Berglundu, ker naj bi škodil časti in ugledu predsednika vlade in Slovenije. Kdo se tukaj heca?

Da vse ni povsem v redu, je očitno jasno tudi slovenski vladi ali vsaj njenim odvetnikom, saj tiskovni predstavnik nekako ni mogel povedati, ali bi tožbo vložil sam predsednik vlade ali bo to storila kar vlada v njegovem imenu. Ali pa bo morda finsko TV tožila kar država Slovenija. Ampak skušnjava je očitno dovolj velika, da je vlada vsaj poskusila stopiti na mesto njenega predsednika. Uzurpacija države se je s tem že zgodila. Predsednik vlade se ne pogovarja s svojimi odvetniki. Ne, pogovarja se vlada in potem se bodo odločili.

Pri tem je seveda povsem nepomembno, ali je predsednik vlade nedolžen. Obtožbe finske TV so bile namenjene njemu osebno, posrednikom pri poslu s Patrio, kurirjem, zaposlenim na slovenskem ministrstvu za obrambo in Patrii. In to je to. Slovenska država nima s tem nič. To je njihova stvar in prav nobenega razloga ni, da bi davkoplačevalci financirali obrambo pred blatenji v medijih za kateregakoli državnega uslužbenca. Nasprotno, davkoplačevalci pričakujemo, da bodo inštitucije delovale in da bodo funkcionarji prevzemali odgovornost. Če imajo težave, naj jih rešujejo sami.

Sporočilo vladne namere, da naj bi morda vložila tožbo proti YLE, je enostavno skregano z demokracijo in potrjuje mentaliteto, ki žal v Sloveniji ni lastna samo Janezu Janši. Država, to sem jaz. Kdor blati mene, blati državo. Moje težave so težave vse države. Napovedi vladne tožbe enostavno ni mogoče brati drugače. No, mogoč je še en, podobno neprijeten zaključek. V primeru izgubljene tožbe bomo stroške plačali vsi. Kar je popolnoma nesprejemljivo. To bodo na koncu skoraj gotovo spoznali tudi Janez Janša in njegovi sodelavci. Vztrajanje pri vladni tožbi bi bilo namreč znak popolne nerazsodnosti.

A pravo vprašanje je, kako so sploh lahko podlegli skušnjavi takšne popolne privatizacije države. Ali to ne govori tudi o tem, da podlegajo vsem mogočim skušnjavam? Morda tudi kakšnim bolj usodnim in za slovenski ugled bolj škodljivim. Ne glede na to, da ni ponudila nobenih dokumentov, je bila včerajšnja oddaja o Patrrii poučna. Izvedeli smo namreč vsaj eno izjemno pomembno podrobnost, ki vlogo ljudi in inštitucij vpletenih v slovensko finski orožarski posel predstavljajo v skrajno neprijetni luči.

Oddaja je potrdila, da sta bili o sumih korupcije istočasno obveščeni slovenska in finska policija. O tem, kaj sta obe policiji od takrat počeli in kakšni so rezultati preiskave na Finskem in v Sloveniji, ni potrebno izgubljati besed. Farsa, ki se je včeraj nadaljevala z zaslišanji nastopajočih v finski oddaji, je vsak dan večja. In predsednik slovenske vlade, ki se sam vedno predstavlja kot prvi med borci za pravičnost in resnico? On o delu policije in tožilstva ne ve ničesar. Prav tako ne notranji minister.

Prav. Recimo, da jima verjamemo. In vendar. Ali ne bi bil že zdavnaj čas, da predsednik vlade zahteva, da se razišče zadeva, ki že tako dolgo zaposluje organe pregona v dveh drugih evropskih državah in je očitno povezana s Slovenijo in celo z naročili njegove vlade. Naslednji mehanizem, ki ga je imel na voljo je zamenjava notranjega ministra in predlog zamenjave generalne državne tožilke. Stvari se pač morajo razčistiti. Ne le pred finskim sodiščem. Če seveda Slovenija želi kdaj postati pravna država.

Namesto tega smo priča izgovorom, da je vse skupaj plod zarote in razmišljanja, da naj država Slovenija toži finsko javno televizijo.

Jani Sever