Pri Rosviti doma

Če je prvo soočenje predsednikov (in predsednice) parlamentarnih strank na POP TV minilo v vzdušju gestapovskega zasliševanja, surovega skakanja v besedo in brutalnega prekinjanja govorcev s strani voditeljev, je včerajšnje soočenje na TV Slovenija potekalo uravnoteženo, mirno, vljudno, skoraj (preveč) domačno. Karel in Andrej sta se ljubeznivo tikala in klicala po imenih, kot stara kamerada, Karel je Bojana, kot nekakšnega predstavnika podeželja, pokroviteljsko podučeval o problemih gasilstva na Slovenskem in na trenutke, ko se je, na primer, še Katarina Kresal ljubeče raznežila ob omenjanju svojih staršev, je bilo pričakovati samo še Boštjana Romiha in Jasno Kuljaj s frajtonarico.

Voditeljica je bila, za razliko od voditeljskega para na POP TV, ki ga očitno pesti sindrom Trenj, umirjena in vljudna, povabljencem je pustila, da misli dokončajo do konca, tudi kak trenutek po zvonenju jim je dopustila, nikoli ni prestopila meja korektnosti, tako do poslušalcev kot do povabljencev, in vendar je odločno vztrajala pri svojih ne vedno prijetnih (četudi nikoli preveč neprijetnih) vprašanjih. Kar sicer ni ravno v njeni navadi, saj predsedniku aktualne vlade kaj rada dopušča, da se razgovori po dolgem in počez, o tistem, kar je in o tistem kar ni, o tistem, kar ga vpraša ali pa o tistem, kar si predsednik vlade želi, da bi ga vprašala, pa sama ni znala povsem uganiti njegovih želja.

Tudi topike, s katerimi se je ukvarjalo včerajšnje soočenje, so bile veliko manj aktualistične, bolj dolgoročne in splošnejše, kot pa kljuvanje in bezanje v hiperaktualistične parapolitične ocvirke. To slednje sicer nudi veliko več prostora za takojšnji in neposredni spopad navzočih, kar je tudi sicer že uveljavljena politika POP TV, ni pa mogoče iz odgovor na tako zastavljena vprašanja sklepati kaj dosti o tem, kako bodo ali kako bi navzoči politiki delovali v prihodnjem mandatu. Če bodo za to, seveda, dobili priložnost. Nasprotno pa teme o t.i. »nacionalnem interesu« (karkoli to pač že lahko je), klimatskih spremembah, gospodarski rasti in inflaciji, ponujajo nastavke za dolgoročno opredelitev politike, strategije in taktike političnih strank v prihodnjem mandatu. Če jim bodo za kaj več kot besede, seveda, volivci dali priložnost. In ker so tovrstne teme – kaj bi, če bi, kako bi, če bi lahko – veliko bolj splošne in abstraktne, predvsem pa se nanašajo na hipotetično prihodnost, ki je še ni in o njej (gledalkam in gledalcem) še ni mogoče soditi, je v takšni diskusiji dovoljeno izreči mnogokaj (za razliko od pogromaškega nabijanja aferaških zgodb, kjer se je potrebno osebno opredeliti o nečem, kar se je že zgodilo in o čemer se tudi občinstvo lahko opredeli). Mnogokaj, kar lahko potrdi ali z argumenti pobije le res dobro pripravljen (politični) nasprotnik, vsakdanji (da ne rečem povprečni, običajni ali kar je še podobnih pokroviteljskih oznak) gledalec pa o teži in utemeljenosti uporabljenega argumenta (oz. o tem, ali je sploh šlo za argument) pogosto težko sodi. V tem primeru bodo gledalci in poslušalci povedano najpogosteje ocenjevali s podlage že vnaprej ustvarjenih simpatij in antipatij do političnih strank (veliko vprašanje je, koliko tovrstni »spopadi« sploh lahko vplivajo na volivce, ki o svojem političnem prepričanju ne dvomijo), javni nastopi, soočenja in spopadanja pa te simpatije ali antipatije lahko le poglobijo ali morda oslabijo. Morda pri tistih, ki v anketah javnega mnenja obveljajo za »neopredeljene« (pa osebno močno dvomim, da so res povsem neopredeljeni ali da jim je, po domače povedano, vseeno).

V včerajšnjem nastopu predsednica in predsedniki političnih strank niso pokazali nikakršnih radikalno pretresljivih stališč, ki jih ne bi že poznali ali pa jih ne bi mogli predvidevati. So se pa razlikovali v načinu odgovorov na zastavljena vprašanja o splošnih, dolgoročnih vprašanjih.

Tako (po dveh soočenjih) postaja vedno bolj jasno, da Katarina Kresal o notranji politiki, mednarodni politiki in gospodarstvu nima lastnih (izdelanih) mnenj, da se na soočenja sicer poprej pripravi (oz. jo pripravijo), takoj ko diskusija ubere svojo pot, kjer odgovorov in rešitev ni mogoče iskati v doma naučenem, pa postane povsem izgubljena in nemočna. Kar bi v kaki mehiški žajfnici morda lahko delovalo celo simpatično. Za LDS pa je vsekakor nerodno, da svojo politiko za prihodnji mandat gradi le na osebni podobi predsednice, ki so jo pred letom dni pričarali iz klobuka, ki se ob sicer predvidljivem in stereotipnem vprašanju o pomembnih Slovencih uspe spomniti le svojih staršev in svojega partnerja in ki se v volilnem oglasu s svojim prijatelji iz Facebooka vehementno sprehaja po cesti. Domnevno prihodnosti naproti.

Pa v dani konstelaciji političnih sil to niti ni najbolj zaskrbljujoče. Tisto, kar je zaskrbljujoče, je dejstvo, da se predsednik Socialnih demokratov, ki slovenski javnosti ponosno in samovšečno predstavlja svojo bodočo vlado, kot da bo na volitvah dobil absolutno večino - saj v njej ni predstavnikov potencialno partnerskih strank -, na tovrstnih soočenjih dobesedno ponikne. Kot da ga ni, kot da ga zastavljena vprašanja in še zlasti odgovori konkurentov nanje ne zanimajo. Kot da niso pomembna, kot da se nanje ni vredno odzvati. Skratka, kot da je na volitvah že zmagal. Seveda so lahko javna soočanja in javna odgovarjanja na včasih ne najbolj prijetna vprašanja nekaterim bolj simpatična, nekaterim manj, nekateri se v njih bolje znajdejo, drugi spet ne. Ampak, to ne bi smelo veljati za predsednika stranke, ki se predstavlja za edino alternativo vladi Janeza Janše, za predstavnika stranke, ki Janeza Janšo tudi v anketah javnega mnenja edini lahko odnese z oblasti. Predsednik takšne stranke bi se moral na tovrstna soočenja temeljito pripraviti, se aktivno odzivati na stališča sogovorcev in prepričljivo predstavljati svoja. Namesto da stoji za govorniškim pultom kot živi kip in pusti, da ga drugi – tisti, ki na volitvah nikakor ne morejo zmagati – preglasijo po argumentiranosti, odločnosti in agilnosti. Tako kot gospa Kresalov očitno tudi gospod Pahor stavi (predvsem) na všečnost svojega videza pri prepričevanju »volilnega telesa«: v prvem volilnem oglasu, ki smo ga videli, se namreč koketno smehlja skozi zarošeno šipo …

Da je cilj opozicije odnesti Janeza Janšo z oblasti je moral jasno in nedvoumno povedati Sašo Peče (namesto Boruta Pahorja), ki se je tudi na včerajšnje soočenje dobro pripravil. Škoda, da je predstavnik manjše stranke, s težko prtljago SNS. Spodletelo mu je le pri opravičevanju oz. utemeljevanju svojega kiksa, o napoditvi Majde Širca izza državnozborske »govornice«, s sklicevanjem na Poslovnik DZ. S pravo izbiro besed in njihovo kontekstualizacijo (prikazom konkretnega konteksta po svoji meri in potrebah) bi dosegel mnogo všečnejši in prijaznejši vtis.

Dopadljivosti, na žalost, manjka tudi Gregorju Golobiču, ki je bil v včerajšnjem spopadu (no, pravzaprav je šlo bolj za neobvezno kramljanje) po argumentativni plati nedvomno najboljši. Na žalost zato, ker že vse od Aristotela vemo, da publike nikoli ne prepričamo samo z razumom, z argumenti, podatki in dejstvi, ampak moramo nastopati tudi všečno in publiki naklonjeno; kak nasmešek, kaka šala ali anekdota pogosto delajo čudeže.

Zaenkrat se torej zdi, da imamo opraviti z dvema poloma: Katarina Kresal in Borut Pahor igrata predvsem na všečnost, Sašo Peče in Gregor Golobič pa predvsem na racionalnost in argumentiranost. Vsi drugi se, zaenkrat, lovijo nekje vmes.

Seveda, manjkal je Janez Janša, ki ga je nezadovoljivo nadomeščal Milan Zver; nezadovoljivo predvsem na ravni površnega zavračanja argumentov in kritik, ki jih je večinoma serviral Gregor Golobič (ne Borut Pahor). Se zna pa gospod Zver lepo smehljati in tudi to je nekaj. Zlasti takrat, ko otrokom pred Živalskim vrtom v imenu SDS razdeljuje zastonjske vstopnice. Toliko o (ne)vpletanju otrok v volilno kampanjo. In ne pozabimo, da je gospod Zver minister za šolstvo v vladi Janeza Janše.

Igor Ž. Žagar