Pahor zleze vase

Namen tega pisanja (ki se bo v času predvolilne kampanje bolj ali manj redno ponavljalo) je retorično osvetliti in oceniti javne nastope predstavnikov političnih strank, ki kandidirajo na državnozborskih volitvah 2008.

Pri tem je seveda potrebno najprej pojasniti, kaj retorika in retorično je in kaj ni. Predvsem zato, ker pogosto slišimo in beremo »o retoričnem nastopu« kakega politika, kako je »retorično prepričal« ali pa ne, kako slaba (ali dobra) je retorika kakega politika ali političarke in podobne votle puhlosti.

Najprej, retorika ni stvar lepega in pravilnega govorjenja, kakor to pogosto razglašajo samozvani »retorični strokovnjaki« in upravniki raznoraznih retoričnih šol, kakor tudi ni sajenje rožic in prazno, puhlo govoričenje, kakor retoriko, na žalost, definira Slovar slovenskega jezika (več o retoriki, vključno z nekaterimi temeljnimi besedili, boste našli na moji spletni strani www.igorzagar.net). Retorika je, nasprotno, spretnost uspešnega in učinkovitega prepričevanja, spretnost, da znamo tisto, kar želimo povedati in sporočiti, učinkovito urediti in organizirati. To pomeni, na kratko: najti primerne argumente, jih ustrezno razporediti in kar najbolje ubesediti. Vse troje seveda glede na trenutek (okoliščine) govora in publiko, ki ji govorimo. Kajpada moramo tako pripravljen govor ali govorno intervencijo znati tudi učinkovito povedati; jecljanje, mrmranje, zatikanje in omahovanje ponavadi ne pripomorejo k učinkovitosti in prepričljivosti. Po drugi strani pa, če se na govor nismo pripravili, če nismo zbrali in preštudirali podatkov in argumentov, ki bi jih v dani situaciji in pred dano publiko lahko potrebovali (predvidevanje je eden ključnih momentov uspešnega retoričnega nastopa), potem nam tudi siceršnja elokventnost in verbalna iznajdljivost ne bosta pomagali: nič nam namreč ne pomaga, če »znamo« govoriti, če nimamo kaj povedati.

In prav to se je v včerajšnjem soočenju predsednikov parlamentarnih strank na POP TV zgodilo Borutu Pahorju. Na soočenje je prišel povsem nepripravljen, brez konkretnih podatkov, oborožen le z zanj že značilnimi splošnostmi in puhlicami, očitno v prepričanju, da je sama njegova podoba, sproščeno nasmihanje in domačno potiskanje rok v žepe dovolj, da gledalke in gledalci padejo s stolov od navdušenja. Ta »pahorjevska sproščenost« se je spremenila že po dobrih petih minutah, ko ga je Janez Janša vprašal, naj našteje vsaj 12 od domnevno 24 menedžerskih prevzemov v času njegove vlade. Pahor je dobesedno zmrznil, izdavil še »Mercator«, potem pa si do konca oddaje intenzivno brisal znoj s čela, lic in vratu, rok ni več tlačil v žepe, sproščeno (oz. »sproščeno«) nasmihanje pa je nadomestila zategnjena grimasa, ki se v uri in pol skorajda ni več oglasila. Kadar se je, bi bilo bolje, če se ne bi, saj ni povedala prav nič, česar ne bi že vedeli iz njenih poprejšnjih javnih pojavljanj.

Glede na to, da gospod Pahor ponosno predstavlja svojo bodočo ministrsko ekipo, bi bil morda počasi čas, da mu njegov volilni štab pove, da se na takšen način volitev ne dobi, ampak izgubi. Za začetek bi morda povsem zadostovalo, če bi se ovedel dejstva, da ni več maneken, ampak predsednik ene od večjih strank. Ki za nameček napoveduje celo zmago na volitvah.

Janša je, po drugi strani, uspešno uporabil eno najstarejših, najučinkovitejših, predvsem pa publiki najbolj všečnih retoričnih sredstev (prvič prav, ko je knockoutiral Pahorja): v nasprotnikovem izvajanju poišči nejasnosti, dvoumnosti, nedorečenosti, šibkosti in slabosti – in udari tam. To - postavljal neprijetna vprašanja ali vprašanja, na katera nasprotnik ni bil pripravljen ali jih ni pričakoval - je uspešno počel večji del soočenja, veliko manj prepričljiv, še zlasti, če vzamemo v obzir, da zaseda mesto predsednika vlade, ki bi moral imeti nedvoumne odgovore na vsa vprašanja, zadevajoča početje njegove vlade, pa je bil pri odgovarjanju na vprašanja svojih volilnih nasprotnikov, kjer je pogosto ostal kar sredi stavka. Povedano še drugače: sredi stavka ponavadi ostanemo, kadar na vprašanje ne znamo zadovoljivo odgovoriti ali pa bi se radi ognili kaki za nas neprijetni temi.

Koristno bi bilo, če bi se volilni štabi drugih, ne le opozicijskih, strank počasi ovedli te Janševe strategije in nanjo pripravili vsaj približno ustrezne odgovore. Tako Katarina Kresal, ki se je na soočenje - sodeč po njenih uvodnih govornih vložkih – skrbno pripravljala, ne bi ostala brez besed na Janševo vprašanje: »Navedite mi enega tajkuna, ki sem ga imenoval poimensko!« (ali tako nekako). Ne, seveda t.i. tajkunov ni imenoval poimensko, je pa bil tisti, ki je izraz v slovenski politični besednjak sploh vpeljal! In očitno bo, na žalost, obvladoval vso predvolilno kampanjo (ne Janša, tajkun(i)).

Retorično najboljši nastop je včeraj brez dvoma imel Sašo Peče. V studio je prišel oborožen s podatki in dokumenti, kot nekdanji podpredsednik DZ očitno ni izgubljal časa in je vso v DZ obravnavano problematiko tudi dobro naštudiral, tisto, kar je pripravil, pa je predstavil jasno, nedvoumno, nazorno in odločno, pri tem pa jasno pokazal na tiste, ki so za probleme, po njegovem, krivi (Pahor česa podobnega, na žalost, (še?) ne zna). Kar se v predvolilni tekmi pričakuje.

Podobno odločno in argumentirano je nastopal Gregor Golobič (prav ob njegovih intervencijah je Janša ponavadi o(b)stal sredi stavka). Je pa, na žalost, (spet?) podcenil nekatere od svojih nasprotnikov, v danem primeru Zmaga Jelinčiča, ki tokrat v studio ni prišel opasan le z demagogijo, temveč tudi z nekaterimi (zelo) konkretnimi podatki (ki so govorili proti Golobiču in njegovi takratni stranki). Golobičevim retoričnim spretnostim v prid je treba priznati, da je na vprašanje, na katerega ni imel odgovora (za razliko od Pahorja) – molčal. Naj se zdi še tako nenavadno, molk (»kdor molči (se) devetim odgovori«) kot odgovor na neprijetno vprašanje je veliko učinkovitejše retorično sredstvo kot plaz neartikuliranih besed ali nebogljeno jamranje.

Poleg Pahorja je največji poraženec včerajšnjega soočenja prav gotovo Bojan Šrot. Pa ne zato, ker bi se verbalno ne znašel, temveč zaradi zastavitve same oddaje, za katero se je zdelo, da jo pripravlja strankarska, ne pa komercialna televizija. Če je kot izhodiščno vprašanje in največji problem Slovenije predstavljen Boško Šrot, potem Bojan Šrot pač ne more dosti povedati o stranki, ki jo vodi, temveč se mora, hočeš nočeš, otepati s pojasnjevanjem (pol)familiarnih podrobnosti.

Karel Erjavec se je, kakor da, šalil, »da bi bilo morda bolje, če bi šel na kavo«, ko pa nikakor ne pride na vrsto. Glede na to, kar je povedal, bi čas verjetno res bolje izkoristil na kavi. Glede na način, kako je povedano povedal, pa bi se morda zanj lahko ogrela tudi kaka zabavljaška oddaja?
In Andrej Bajuk? Nič kaj dosti, ta je očitno že dolgo na kavi …

Igor Ž. Žagar