WALL-E-SLO

Če rečemo, hočemo nepokvarjen WALL-E!, bi radi gledali nov Pixarjev animirani film v svetišču kinodvorane, ob kinozvoku in na kinoplatnu, in pa, zelo pomembno, zvočno nespremenjenega: torej original z originalnimi glasovi, ne pa ene in edine sinhronizacije, kakršne navade se je navlekel Cenex, distributer za studio Pixar pri nas.

Cenex ima dva Razloga, prvi je ekonomski. Sinhronizirati je treba, sinhronizacija je pri nas obvezna za vsebine, namenjene (tudi) mlajšim otrokom, zaradi katerih je obisk sinhroniziranih predstav tudi velik. Pokazati original pa ni obvezno, distributerju se lahko odločitev za splača ali ne. Cenex iga varno, a prejoj, ravno pri Pixarju, ki vsakič pomisli na ljudi vseh starosti in ima zato po svetu širno občinstvo, ki bi se ga torej dalo najti tudi pri nas. Sinhronizacija je največji izdatek distribucije, lahko pride 30 tisoč evrov, lahko tudi do 100, dodatnih 20 ali 30 tisočakov za nabavo in podnaslavljanje originalov je pa tveganih. Kung Fu Panda je v kinu še kar živa in je imela do zdaj okoli 70 tisoč gledalcev, od tega 17 % s podnaslovljenim originalom. Prikazovalcu, glavni je Kolosej, gre velik kos (60 %), povprečna cena vstopnice je spuščena (na slabe štiri evre) in obstaja še DDV (8.5 %) — tako da je Panda navrgla distributerju Karantanija cinemas že okoli 100 tisoč evrov, ampak torej še dobro igra. No, če “zmagamo vsi” pri Kung Fu Pandi, bi bila lahko zmaga pri dvojnem WALL-E-ju toliko lažja: najviše uvrščena risanka na seznamu IMDb! Sploh en najbolj simpatičnih animiranih likov! Do zdaj nevidena simulacija fotografije in kamere! Ampak ni Cenex priredil nobenega omizja ali sodeloval pri izdaji priložnostne monografiji ali našel sponzorja, ki bi podprl distribucijo tega vrhunskega dosežka filma, nič. Poslovna neustvarjalnost, nesposobnost, lenoba, žlehtnoba, kaj?

Karantanija redno zagotavlja vsaj eno originalno kopijo, raje več, čeprav niso (tako) dobičkonosne in četudi so izdelki studia Dreamworks (še Madagaskar, Shrek) po več kriterijih slabši od Pixarjevih: zgodba plitva in manj pomenljiva, tehnika sledi standardom (ki jih postavlja Pixar), glasovi manj izraziti, humor cenejši (stvar okusa) in še kaj. A če verjamemo ali ne, Karantanija noče, da bi starejši ljubitelji kinoanimacije odmrli. Kar je drugi Cenexov razlog: neupoštevanje ljudi. Animirani film je po svetu vse bolj upoštevan in popularen in WALL-E in Panda sta ena letošnjih največjih dobičkarjev; nikakor ne samo zaradi mlajših otrok.

Pred štirimi leti je Cenex distribuiral originalne in sinhronizirane Neverjetne (The Incredibles, 2004). Njihova zadnja dvojna ponudba je bila sinhronizirana tako dobro, da danes odrasli, ki razumejo angleško, gledajo DVD v slovenščini. Potem so prišli Avtomobili (Cars, 2006) in lani Ratatouille, oboji le sinhronizirani in sinhronizirani domala zanič; izgubili sta se čarovnija originalnih glasov in sklopitev s sliko. Med množico glasov sem si sam zapomnil samo dva razmeroma uspešna: Gojmirja Lešnjaka (Dajz v Avtomobilih) in Borisa Cavazze (Gusteau, Ratatouille), drugo je bilo blizu podna.

Lahko se jezimo, lahko še protestiramo: pozabimo na WALL-E-ja v našem kinu, počakajmo na DVD (ali Blu-ray ali pa, tu mirno predlagamo: kakovostno kopijo na spletu), kupimo prek Amazona, na voljo konec novembra. Cenexa ni treba z ničemer podpirati, dokler ne pokaže zanimanja za nas. A originalnega WALL-E-ja, jok, ne bomo v našem kinu, ob kinozvoku in na kinoplatnu, videli nikoli. Škoda je nepopravljiva.

Robert L. Tuva