Komentar - Jože

Bill Clinton, Juan Antonio Samaranch, Leon Štukelj: tak bi bil vrstni red zvezdnikov na otvoritvenem šovu olimpijade v Atlanti. Po njem so poimenovane športne dvorane, fondacije, po nekem izboru je postal Slovenec stoletja. Nedvomno pa največja slovenska športna veličina z tremi zlatimi, srebrno in dvema bronastima olimpijskima medaljama.
Danes se srečujemo ob dokumentu, prigodnici iz zapora iz jeseni 1945, na kateri je podpisan tudi Leon Štukelj. O tem zaporu in posledični diskriminaciji vemo bolj malo. Pregledovanje spletnih strani nam nakaže kar nekaj zanimivosti.
Tako zvemo, da je bil »po vojni zaradi objave v slovenskih medijih, da bo minister v kraljevi vladi v Sloveniji, zaprt, nikoli obsojen, kot sumljivemu elementu mu je bila odvzeta sodniška služba in zaradi preživljanja družine je delal druga dela.«
“Velikog gimnastičara i najuspešnijeg sportistu svih vremena socijalistička vlast je precrtala pošto je javno govorio da mu je srcu najbliže odlikovanje orden Svetog Save koji mu je na prsa prikačio Kralj Aleksandar Karađorđević…”
Šef kontraobveščevalne službe: Tako smo tudi zvedeli, da je naš slavni olimpionik Leon Štukelj bil sodelavec britanske Soe, menda pa tudi »četnik«!?«
Vprašanje pa je drugje
Ali bi bil v urejeni državi Leon Štukelj npr. predavatelj na pravni fakulteti ali vsaj šef sodišča, morda predsednik olimpijskega komiteja, morda nacionalna ikona športnega idola?
Ali njegova sedanja slava ne kaže, da nam titoistična športna shema tovrstne veličine ni mogla ponuditi?
Kdo se bo Štuklju simbolno opravičil za zatiranje in diskriminacijo v titoizmu. Ali je to slovenski olimpijski komite? Ali je to slovenska sportna in politična zgodovina?
Ali je lahko Leon Štukelj šolski primer, kako je titoizem v svoji rasistični diskriminaciji ubijal talente?

Jože Dežman