Neprijetni dvojec

Ugibanja o mogočih novih vladnih koalicijah po septembru 2008 že dolgo poganjajo domišljijo politikov in tistih, ki analizirajo slovensko politično sceno ter razkrivajo strahove in ambicije napovedovalcev.

Bo Slovenija dobila levo, desno ali tako imenovano veliko koalicijo? Vprašanje je bilo posebej aktualno pred kakšnim letom. Potem, ko so začele ankete vedno bolj nedvoumno kazati, da sedanja koalicija težko računa na ponovitev skupnega rezultata iz leta 2008. Le s kom naj SDS ohrani oblast? Kot najbolj elegantna možnost se je sama po sebi ponujala koalicija s SD. Ostale stranke so premajhne, da bi same lahko reševale enačbo. “Pomladna koalicija” plus SNS pa je kombinacija, o kateri so le redki na levi ali desni pripravljeni razmišljati na glas.

Možnost velike koalicije je spodbujala tudi benevolentnost Boruta Pahorja do vladnih potez in partnerstvo za razvoj, čeprav je bilo to samo še mrtva črka na papirju. Potem je bilo sanj konec. Borut Pahor jasno povedal, da si bo SD prizadevala za zmago, prevzem oblasti in spremembo vlade, v kateri ne vidi sodelovanja s SDS. Drugače tudi ni šlo. Spopad dveh velikih, ki računata na zavezništvo po volitvah, enostavno ne bi bil pravi spopad. A razlogi so tudi povsem ideološki, kar tisti, ki govorijo o tem, da živimo v nadideološkem času, pozabljajo.

Retorika desnice, pa tudi levice, je praktično ves čas ideološka. Če je bilo to na začetku Janševe vlade nekoliko prikrito s partnerstvom za razvoj in napovedovanjem gospodarskih reform, je po začetku tajkunske vojne rdeče-črno nasprotje ponovno vzplamtelo. Dvanajst let na petdeset podlage je obdobje rdečega in zadnja štiri leta so čas črnega imperija. Med njima ni videti prav nobenega znaka pomiritve. Z izjemo Desusa, ki mu nekako po čudežu uspeva pripadati obema svetovoma. Kot kaže predvsem po zaslugi Karla Erjavca.

Kljub temu ideje o tem, da bi bila za prihodnost države v prihodnjem mandatu najboljša koalicija med SDS in SD, še vedno živijo. Kljub temu, da to možnost doslej objavljeni programi strank dodatno onemogočajo. Kljub temu, da je večina vsebine programov ostala na povsem abstraktni ravni. A kljub temu nakaj razlik ostaja povsem jasnih. Zdravstvo bi SDS pospešeno privatizirala, medtem ko bi SD privatizacijo tako rekoč zamrznila. Podobno velja tudi za druge dele programov SD in SDS. SD je poudarjeno socialdemokratska, SDS precej izrazito liberalna.

Kaj naj torej počneta SD in SDS skupaj? Lahko se resno spreta. In glede na avtoritativnost vodje SDS ter averzijo do njegovega načina vladanja, ki jo zadnje čase vedno bolj pogosto izpostavlja tudi predsednik SD, je težko verjeti, da bi takšna koalicija lahko zdržala na oblasti ves mandat. Ne glede na to, kdo bi imel v njej vodilno vlogo. Morda bi si lahko predstavljali Boruta Pahorja kot zunanjega ministra. Vse ostalo se zdi kot znanstvena fantastika. In kaj bi takšna koalicija v najboljšem primeru lahko prinesla? Zdi se, da bi bil največji dosežek že to, da bi zmogla nekakšno kohabitacijo.

A to hkrati pomeni, da bi prav za vzdrževanje miru med partnerji najbrž porabila večino svoje energije. Je to tisto, česar si večina želi? Morda. Koalicija med SD in SDS bi konec koncev vrhunski dokaz sprave, če bi seveda uspela preživeti. Drugo vprašanje je, kako bi ji to lahko sploh uspelo. Najbolj enostaven odgovor se glasi, na račun delitve kolača, ki ga lahko prinaša vodenje vlade. Tako, da bi druga drugo dogovorno “samoomejevale”. Namesto “samoomejevanja” leve sli desne koalicije, bi dobili dogovorno “samoomejevanje” dveh velikih strank?

Možen je seveda tudi nenavadno optimističen scenarij, ki ga v Financah zagovarja nekdanji vodja UMARja Janez Šušteršič. Šušteršič navija za veliko koalicijo ker bi bila lahko, kot pravi: “… rešitev za našo največjo razvojno težavo, to je nenehno stegovanje dolgih prstov politike po gospodarstvu, civilni družbi in pravni državi.” Dve enako močni in med seboj nezaupljivi stranki naj bi enostavno ugotovili, da si ne moreta ves čas gledati pod prste in je zato za obe najbolj koristno, če sprejmeta rešitve, ki bodo politiki nasploh preprečile možnost “stegovanja prstov”.

Zanimiva ideja, ki predpostavlja, da v Sloveniji demokracija enostavno ne deluje. Da opozicija vladi ne more gledati pod prste in da javno mnenje vladajočih strank ne more prisiliti k “samoomejevanju”. Da lahko vladne stranke k “samoomejevanju” prisilijo samo druge vladne stranke. Da je vse samo stvar dogovora za zaprtimi vrati, mimo parlamenta in civilne družbe. Ni izključeno, da ima Šušteršič prav. Rešitev, ki jo ponuja je, temu primerno, nekako “prostozidarska”.

Jani Sever