Ne grem se več

Nekaj je narobe, tako ne bo šlo več naprej, kaj šele v nedogled. Obstaja več vrst in podvrst. Ne pripadam nobeni, vse so mi tuje. Uživam samo še v zaklonišču, skrit pred poplavo sporočil, katerih prihajanje je nemogoče ustaviti. Nemoč, obup in kopica sorodnih modrih pridevnikov. Zato mogoče bežimo vse globje vsak k sebi, ker se drugače ne slišimo več. Temu receptu dodajmo še naravno željo kapitala, da svoje stranke, potrošnike, kupce, kliente nauči biti predvidljiv, pasiven, statistično lažje obvladljiv. Vsak precenjen recept zahteva, da dodamo kakšno popularno začimbo. V naš kotel spada še politika, ki si je za poslanstvo izbrala krojiti pravila igre in upravljati z vzvodi. Politiki tokrat igrajo igrico z lepo zvenečim imenom demokracija.

Zbadati me je začela zanimiva, no ja, bolj tragična, vsakakor pa aktivna reč, na katero sem, kot na večino stvari v svojem življenju stopil po nesreči. Priljubljene debate v malce toksičnem stanju o prihodnosti, smeri, v katero plujemo, rdeče-belih markacijah zadnje čase pripeljejo do vedno istega zaključka. Stvar je treba spremeniti, ljudje se premikamo proti izhodu. To je enosmerna ulica in vsi se sami v svoji temi zavedamo, da se dokaj hitro pomikamo proti zidu.

Mene je strah demokracije v podobi, kakršno mi prodajajo danes na prostoru EU in s tem seveda tudi naše vaške, imenitne vaške izpeljanke. Ponujajo nam buče, mi pa smo se jih počasi naveličali. Alternativa, resna oprejemljiva alternativa pa ne obstaja, mogoče ne sme obstajati. Ne bom več trošil na zguljenih obljubah ali v Bruslju naučenem leporečju. Sploh ni čudno, da mlade generacije ne poznajo in zato tudi ne morejo spoštovati svobode, pravne države, kulture, če vse, kar vidijo na tretjem programu, pa ne kritiziram nacionalke, spominja na hišo brez pravil, velikega brata za utrujene mame in ate.

Zgodbe o uspehu, kako priti do bajnega bogastva, seveda brez računa, nenehno sajenje dvoma v nekatere odločitve tretje, neodvisne veje oblasti, pa od predsedovanja zasenčenih obljub o učinkovitem črpanju evropskih sredstev, vprašanja brez konkretnega odgovora o inflaciji, večne nejasnosti pri nakupih orožja, umiranje socialne države na obroke in nič od dviga konkurenčnosti, kljub odličnim rezultatom na področju gospodarske rasti. Naprej lahko omenim še znižanje stopnje brezposelnsti, ki je pozabila na pojem redne zaposlitve in iz njega mogoče spodobne kvalitete življenja. O uspešnem reševanju mejnih problemov s sosedo pa raje molčim in vesel sem, ker imamo vinjete.

Prikrita revščina je na stopnji, ko se ljudem jebe za zdravstveno zavarovanje, varčevanje za starost je želja, ki utripa tam nekje v nedoločeni prihodnosti. Na drugi strani zidu, na pokošeni travi ob bazenu počiva elita. Tudi oni imajo skrbi, verjetno se podzavestno ne morejo ozreti čez zid. Opazijo lahko horde na vzhodu, bojijo se jih, ker jih je veliko, so prijazni in neverjetno prilagodljivi. In smo zopet za šankom, kjer se že pobirajo stave. Kje bo prej počilo? Bodo družbene razlike pripeljale do relokacije kapitala in moči, ali bo prej prišla že večkrat lokalno in začasno zdravljena globalna recesija. V globalno segrevanje tako ne verjamem, ker sem drugače etiketiran kot eko-terorist, razen če drugače rečejo v Bruslju, potem pa Urška le brž po nov nizkoogljični plašč.

Levica pa nič. Stojijo s posamičnimi idejami in se še med sabo ne pogledajo. Ni jim treba, vsak ima svoje žepno ogledalo. Dajejo občutek, da jih je strah stopiti skupaj in zagovarjati večinoma skupne vrednote. Iščejo kvečemu najmanjše skupne imenovalce. Gabijo se mi, pričakoval bi, da med časom, ko je politični nasprotnik zaslepljen od blišča na evropskem parketu in nadušen nad svojo samovšečnostjo, predstavijo vsaj ducat kvalitetnih in uresničljivih zamisli. V jok drage sestre in bratje, še koalicije ne znajo zgrabiti za jajca kljub očitnim razpokam. Nekoč so bili mojstri produciranja novih obrazov, politično nepopisanih posamezikov vendar očitno ostajajo samo pri dediščini.

Sprijazniti se bomo morali s tezo, da se sposobnim mladim ljudem, ki imajo celo jasno vizijo vsekakor ne mudi v politiko. Gospodarstvo je polje, kjer se vsaj umazati splača. Za nameček te še sosedi pozdravljajo in občudujejo novo mavričasto fasado in črn nemški avto.

Moj glas dobi tisti, ki mi ponudi odgovor na naslednje vprašanje. Kako naj gresta z roki v roki vse večja pasivizacija volilca s strani kapitala in aktivno sodelovanje v družbi, politiki kot ga zahteva demokracija?

Urh Maček