Odgovor Ministrstvu za obrambo

Ne želim biti nevljudna, a odločno zavračam vaš pokroviteljski slog s katerim odgovarjate na moje pisanje. Ne potrebujem zahvale, ker razmišljam, saj je to tisto, kar me opredeljuje, utemeljuje in je tisti ključni pogoj za svobodo in neodvisnost uma. Zame še toliko bolj pomembno dejstvo, ker sem povsem odvisna, ne le od fizične pomoči, ampak tudi od aparatur.

Lizbonsko pogodbo sem pričela brati kot »popoln laik«, kot radovedna in naivna državljanka, ki ji ni vseeno kaj se ima zgoditi in dogajati v naši bližnji prihodnosti. Kar ne prenesem in na kar se moram odzivati je aroganca in samovolja oblastnikov, ko preprosto počnejo kar se jim zdi in nas z neumnimi argumenti ali plehko propagandnimi prijemi skušajo prepričati v njihov prav, za naše dobro in v korist. Kot filozofinja, ki je med svojim študiju prebrala že veliko težje in zahtevnejše tekste, se prav gotovo nisem prestrašila branja teh nekaj 300 strani neprečiščenega, suhoparnega pravnega besedila. Prav nasprotno tisto, kar se je zdelo suhoparno, se je izkazalo kot izjemen vir in izziv za moje nadaljnje razmišljanje in pisanje.

EU je nastala iz gospodarskih in ekonomskih vzrokov in z željo po oblikovanju skupnih politik ter enotnem trgu in vemo, da je interes po združevanju v prvi vrsti, interes gospodarskih in političnih elit. Da se o tem prepričate je dovolj pogledati, misli in ideje že v Rimski pogodbi.

Sama pa sem ogorčena nad izjavami, ki kažejo na vsesplošno amnezijo, ki je očitno preplavila te kraje, ko se upa javno trditi, da v zadnjih 60-tih letih v Evropi ni bilo vojn in to naj bi bila posledica, rezultat, učinek ali doprinos oblikovanja Evropskih povezav, ki »delujejo kot dejavnik stabilizacije«. Ne glede kje danes poteka Schengenska meja, je bila zame vojna na Balkanu v samem osrčju Evrope in si res ne znam pojasniti, s kakšno lahkoto se s to tragedijo pometa in pospravi. Še posebej tu v Sloveniji, kjer smo z narodi in narodnostmi v bivši Jugoslaviji toliko let delili skupno usodo in bili vzgojeni v bratstvu in edinstvu. Gre za tipično potlačitev zaradi občutka krivde, nemoči in poizkusa ohranitve fantazme o uspešni in mirni Evropi.

Prav vojaška produkcija in tehnologija predstavlja velik gospodarski interes ne le v Evropskem, temveč v svetovnem merilu. Panoga, ki mogoče¸ poleg farmacevtske ne pozna kriz. Ni naključje, da se mnogokrat dopolnjujeta in sodelujeta, saj obe delujeta na principu samoohranitve in reprodukcije, reprodukcije pogojev za lasten obstoj, razvoj in utemeljevanje svoje potrebnosti. To pomeni, da se ustvarjajo krizna žarišča, da se lahko »kriza« panoge reši, torej ustvarijo se pogoji za oborožene konflikte ali »potrebe« za posredovanje, kjer se proizvedene zaloge vojaške tehnologije porabijo in prodajo.

V vašem dopisu, pa kot, »da bi rožice sadili« ali nam pripovedovali pravljico v katero žal ni mogoče verjeti. Kot veste, o Lizbonski pogodbi nismo odločali državljani in državljanke Evrope, z izjemo Irske, kjer so jo zavrnili. To dejstvo bi morali evropski in tudi slovenski politiki upoštevati z vso resnostjo in znova začrtati okvire za sodelovanje brez preglasovanja, oziroma neupoštevanja mnenja evropskih volivcev in volivk. In prav Irski »NE« je šolski primer ohranitve demokracije.

A to voljo za »NE« se želi izigrati. Tako kot smo bili izigrani tudi vsi mi, Evropejci v naših nacionalnih parlamentih, kjer so se poslanci in poslanke odločali v našem imenu, ne da bi vedeli, kaj in o čem se odločajo. Mnogi je niso niti prebrali, kaj šele, da bi kaj razumeli; glavno je bilo prvi v čredi poslušnih ovac. To je res pomemben dokaz spoštovanja državljank in državljanov in izkaz spoštovanja države, pove pa vse tudi o suverenosti, odločnosti, avtonomnosti, dostojanstvu in pokončnosti, ki jo premorejo naši politiki.

Ni treba, da gremo v analizo sestave oboroženih sil držav članic EU, trenda opremljanja njihovih oboroženih sil in izkušenj v humanitarni akcijah kot predlagate, dovolj je, če pogledamo dogajanja s tega področja v Sloveniji, da nam postane močno slabo. Lahko bi bilo celo smešno do absurda, če ne bi bilo naravnost perverzno v kakšne namene in s kakšno lahkoto se troši denar. Ne bom se spuščala dlje v odgovarjanje vašemu pisanju glede uporabe oklepnikov, saj je pod nivojem vsakršnega komentarja.

Če si pogledate člene, ki v Lizbonski pogodbi govorijo o zunanji varnostni in obrabni politiki EU, ugotovite da gre za neposredno spodbujanje k vlaganjem in razvoju vojaških tehnologij, ne pa za racionalizacijo in zmanjševanje stroškov. Vse za humanitarne namene, ali ne? To povejte tistim otrokom v Afriki, ki ostanejo brez rok ali nog, ko naletijo na bombo »igračka«. Le te proizvajajo v različnih krajih Evrope, sestavijo jih pa na kakšnem drugem kontinentu. Posel pač.