In vendar se premika

Vladi Janeza Janše občasno hudo spodrsne. Pri Penku denimo ali pri otvoritvi Šentviškega predora ali ob pregledovanju računalnikov trgovskih velikanov. A spodrsljaji je ne ustavijo.

Kar je dobro. Kajti vsi si želimo, da bi se na področjih, kjer so korupcija in kartelni dogovori očitno prisotni, nekaj končno premaknilo. Gradbeništvo, zdravstvo in trgovci. Tri velike gospodarske panoge, s katerimi imamo opraviti prav vsi. In kjer so praktično vsi prepričani, da je nekaj hudo narobe. Za to imamo konec koncev dokaze. Na primer Šentviški predor, Pediatrično kliniko in rast cen v prodajalnah. To razumemo prav vsi. In nikomur pojavi, ki smo jim priča tako rekoč vsak dan, niso prav nič všeč.

“Zaradi dodatnega pregleda protipožarnega ometa je bil v ponedeljek zvečer zaprt avtocestni predor Šentvid v smeri proti Gorenjski. Komisija za ugotavljanje stanja protipožarnega ometa v stari galeriji v predoru Šentvid bo svoja testiranja v naslednjem obdobju občasno še opravljala.” Sporočila so dovolj jasna. Predor, ki je bil odprt brez uporabnega dovoljenja in so le tega naknadno na hitro pridobili mimo vrste, bo v prihodnje še precejkrat zaprt. Zlonamerni bi rekli, da se zidarji maščujejo.

Podobno velja za Pediatrično kliniko. Kabli so tam še pred kratkim viseli s stropa. Ne glede na to, da jih je prišla gledat sama ministrica za zdravje. Mimogrede, gre za iste kable, za katere je finančno svetovanje opravljal nek član SDS in mu je davčno svetovala neka znamenita firma. No, po razkritju je čudežni fant SDS čudežno izginil. Zgodba pa se je nekako pozabila. Namesto nje bomo v zdravstvu kot kaže pred volitvami vendarle dobili afero, katere junaki bodo osumljeni za korupcijo.

Vodstvo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana je odkrilo utemeljen sum zlorabe položaja enega izmed vodilnih delavcev. Tako so sporočili včeraj. O imenih sicer ni bilo govora. Vendar je kmalu postalo jasno, da gre za enega od vodilnih mož kliničnega centra, ki je bil menda povezan tudi z znamenito afero nakupa operacijskih miz. S primerom se že ukvarjajo kriminalisti in zanimivo bo videti kakšni bodo rezultati. Bo uspeha kaj več kot pri Penku, kjer se kot kaže ne bo zgodilo nič?

Kakšna bo usoda spopada Urada za varstvo konkurence z veletrgovci prav tako ni jasno. Urad je pred časom zasegel elektronska sporočila zaposlenih na sedežih Mercatorja, Spara in Engrotuša. Nato mu je uporabo teh sporočil prepovedala pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja. Včeraj pa je direktor urada Jani Soršak proti njej vložil tožbo. Kako bo odločilo sodišče? Hm, sliši se grozno. Da lahko UVK kar takole pride v podjetje in brska po računalnikih. A kako naj drugače ugotovi kartelno dogovarjanje?

Metode, ki jih vlada izbira v boju s “tajkuni” so očitno precej radikalne. In zdi se, da se bodo vedno bolj radikalizirale. Pojem “tajkuni” je potrebno razumeti zelo široko. Gre za kapitalske mreže, ki so neodvisne od SDS in so hkrati dovolj velike in močne, da se ne ozirajo na politiko. Dokazovanje korupcije, kartelnih dogovarjanj ali pranja denarja takšnim mrežam ali posameznikom, ki jih vodijo, je seveda izjemno težavna naloga. In brez hoje po robu inštitucije, ki te pojave preiskujejo, ne morejo pričakovati rezultatov.

Včasih se robove ob tem kajpak tudi prestopi. Kar je neprijetno. Vendar je javnost zaradi svojega interesa običajno tistim, ki to počnejo, pripravljena zamižati na eno oko. Pod pogojem, da je boj videti fer. Vlada bo v boju kredibilna, če med preganjanimi ne bodo samo “ne-njeni”. Geste, kakršna je bila krivdna razrešitev direktorice Palome ali pozabljenje na kable iz pediatrične klinike enostavno niso dovolj. Ali pač? Pravilo: svoje ustavimo, druge kaznujemo, je vsekakor boljše od tistega, ki se glasi: svojim dopustimo vse, drugim malo.

Na žalost je težko trditi, da bi s tem, da bodo svoje ustavili, sedanja oblast mislila resno. Primerov je vse premalo. A tudi na drugi strani jih prav tako ni veliko. Vojna s tajkuni se je enostavno začela nekoliko pozno. Čeprav je res, da je do volitev vendarle še nekaj časa.

Jani Sever