SDS - SOVA - ZDA

Poziv zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu, naj umakne kandidaturo Matjaža Šinkovca za veleposlanika v ZDA je spet razkril, kako visoka je stopnja arogance oblasti. Kot običajno se je najbolj izkazal Dimitrij Rupel. Presenetil pa je tudi Gregor Virant.

Vodja poslanske skupine LDS Jožef Školč pravi, da bi moralo ministrstvo za zunanje zadeve predlog kandidata za veleposlanika v Washingtonu umakniti, ker, kot pravi Školč: “Omenjeno osebo ves čas bogate kariere v diplomaciji in doma spremlja nespoštovanje ter delovanje mimo zakonodaje”. Trditev se zdi morda nekoliko pretirana. Vendar so očitki lahko celo hujši. Predvsem v času, ko je Šinkovec opravljal delo direktorja Sove.

Šinkovec je direktor obveščevalne službe postal kot član SDS. Prav v njegovem času je afera Sova dosegla vrhunec. Nekaj dokumentov naj bi iz Sove enostavno izginilo. To je ugotovila celo komisija državnega zbora. Šinkovec pa je bil, ko je opravil delo čiščenja, s Sove umaknjen. Enostavno, z internim priznanjem zaslug za vladajočo politiko. Že samo to bi moralo biti dovolj, da ne bi smel več postati veleposlanik.

Je pač nekoliko zoprno. Higiena zahteva svoje. Človek, ki je vodil Svo, preživel afero in je pomemben član ene od parlamentarnih strank, pač ne predstavlja modela profesionalnega diplomata. A Šinkovčevih težav z moralo in etiko tu še ni konec. Inšpektorji so razveljavili napredovanje uslužbenke MZZ Barbare Žvokelj, kar ji je na nezakonit način omogočil prav Šinkovec, kot nekdanji direktor Sove. Vlada je s tem opravila potihoma.

Kar niti ni presenetljivo. Takšne stvari se pač počnejo brez pompa. No, kljub temu je včerajšnja reakcija Gregorja Viranta, ministra za upravo, šokantna. Minister, ki je sicer menda vzor načelnosti in mu ta podoba v javnosti prinaša precej ugleda, je prostodušno izjavil: “Nisem ne škof ne papež, da bi sodil o tem, za kakšen greh gre v tem primeru. Takšnih nezakonitosti je v javni upravi precej.” Kaj? Je minister priznal, da je v javni upravi klientelizem nekaj običajnega?

Najbrž to ni bil njegov namen. Zdi se, da je samo malce nespretno vzel v bran člana prve vladne stranke. Nekdanji direktor Sove iz SDS pač ni mož, ki bi ga bilo dovoljeno kritizirati. Nerodno, čeprav razumljivo. Konec koncev je bil Virant ob predstavitvi programa SDS predstavljen kot eden njegovih od avtorjev. Virant, ki se je vedno predstavljal kot nadstrankarski človek je s tem vsaj del te aure izgubil. Z obrambo Šinkovca je je izginilo še nekaj več.

Odziv zunanjega ministra Dimitrija Rupla je bil pričakovano še bolj oblastno aroganten. Ker so imena kandidatov uradna skrivnost, je Vodušku enostavno zabrusil: “Sem brez besed. Vas pravzaprav to niti ne bi smelo zanimat.” Halo! Minister, ki novinarjem govori, kaj jih sme in kaj ne sme zanimati? Celo za Dimitrija Rupla, pri katerem smo podobnih izjav navajeni, je bil to eden njegovih vrhuncev. Rupel Šinkovca seveda brez rezerve podpira.

Zunanji minister tudi ve, zakaj se vse skupaj dogaja. O dogajanju na Sovi, aferi, izginjanju dokumentov, preiskavah na tajnih lokacijah ali klientelizmu ve samo to, da Šinkovec ni kriv. Oziroma ne, da bi bil česar koli kriv. Tudi sumov ne pozna. Povsem jasno pa mu je za kaj gre. Kot je dejal: “Vem pa, da je v Sovi (Slovenska obveščevalno-varnostna agencija) veliko stare Udbe, ki se je zarotila zoper njega.” Ubogi Šinkovec. Še dobro, da ga kdo brani.

Školč ima prav. Vendar pri imenovanju Šinkovcu za veleposlanika v Washingtonu ne gre samo za “nespoštovanje ter delovanje mimo zakonodaje”. Gre za simbolno vprašanje slovenske zunanje politike. Veleposlanik v ZDA je enostavno najbolj pomemben diplomatski predstavnik. In tu enostavno ne bi smelo biti prostora za strankarske ljudi. Posebej, če so bili prej direktorji Sove. Kjer, mimogrede, strankarski ljudje prav tako nimajo kaj iskati.

Pri imenovanju Šinkovca v Washington gre enostavno za poskus, da si SDS zagotovi to elitno mesto zase, ne glede na rezultat jesenskih volitev. In prav poskus takšnega imenovanja največ pove o razumevanju države kot strankarskega plena. Slaba tolažba je, da so nekoč v preteklosti to počele tudi vlade LDS. Še slabša, da je model takšnega kadrovanja nekoč, kot eldeesovec, vzpostavljal prav Dimitrij Rupel. No, on takrat vsaj ni bil bivši direktor Sove.

Jani Sever