Komentar - Matej

Slovensko predsedovanje Evropski uniji, ki je za nami, si zasluži častno mesto v naši zgodovini. Njegov pomen za slovensko državo in družbo je mogoče prepoznati vsaj na treh ravneh – sam bi jim rekel kar promocijska, učna in simbolna.
Najbolj navzven opazna je raven slovenske promocije in prepoznavnosti v Evropi in svetu. Bolj kot za prepoznavnost na ravni širokih javnosti je šlo tu za prepoznavnost Slovenije med evropsko in globalno pomembnimi elitami, ki odločilno prispevajo k usmerjanju današnjega sveta. Iz te promocije lahko nesporno izhajajo prihodnje politične in gospodarske koristi, na primer za ugled slovenskih političnih in diplomatskih predstavnikov v svetu, za njihovo večje upoštevanje pri reševanju pomembnih globalnih vprašanj, za neposredna tuja kapitalska vlaganja, za turizem in podobno.
Druga raven je raven zelo praktičnega učenja. V pripravah na predsedovanje in v njegovem izvajanju si je cela vrsta tako slovenskih državnih uradnikov kot slovenskih politikov nabrala ogromno znanja in izkušenj. Vodenje Evropske unije zahteva impresivno sposobnost iskanja konsenza v zelo raznoliki skupnosti, iskanje skupnega jezika med različnimi. To pa so znanja, ki so lahko izjemno dragocena za slovensko prihodnjo mednarodno politiko, morda še bolj pa za bolj konsenzualno politiko znotraj same slovenske družbe.
Tretja, simbolna, raven pa je najbolj bistvena za razvoj slovenske identitete, samopodobe in samozavesti. Gre za dokončno spremembo našega razmerja do Evrope. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja in pred tem je bila Evropa za nas v veliki meri nekaj zunanjega, referenčna točka in zgled, ki naj bi mu sledili. Še celo po včlanitvi v EU se je deloma ohranil pogled ne Evropo kot na nekaj sicer večinoma pozitivnega, vendar hkrati zunanjega, ne pa nekaj, česar konstitutivni del smo. Slovensko predsedovanje bi tu lahko pomenilo bistven odmik od prejšnje miselnosti, saj je z njim Evropa simbolno postala nekaj, kar Slovenci neposredno sooblikujemo. Poleg tega je predsedovanje lahko pomembno tudi kot premik od stare slovenske provincialne mentalitete, da smo premajhni za sodelovanje v reševanju velikih svetovnih problemov, k zavedanju, da nismo odgovorni le za svoj vrtiček, temveč nosimo kot razmeroma razvita, urejena in uspešna država tudi pomemben delež globalne odgovornosti.
Vendar pa ni dolgoročno nič zagotovljenega. Prednosti, ki smo jih pridobili s predsedovanjem EU lahko dobro izkoristimo ali pa jih nespametno zavržemo.

Matej Makarovič