Seks v operi 002

Zadnjič smo pisali, kako so se mračne, antirazsvetljenske sile skozi stoletja trudile, da bi opero kar čim bolj očrnile, da bi prikrile njeno senzualno, meseno, erotično, karnevalsko naravo, se pravi, da bi prikrile, da je opera v resnici gledališko-umetniška reprezentacija seksa. Tega so se predstavniki temnih sil na vsak način lotili spretno. Če bi opero preprosto označili za pohujšljivo in grešno, bi s tem seveda samo dodatno pripomogli k njeni brezmejni priljubljenosti, tako pa so dovolj prebrisano ubrali drugačno pot.

Opero so razglasili za dolgočasno, dolgovezno, patetično, absurdno, in da bi zabili še zadnji žebelj v operni krsti, so začeli razglašati, da v njej pojejo debele (in po možnosti grde) ženske. Tovrstna operna antipropaganda je šla tako daleč in je bila tako uspešna, da se je na koncu utelesila celo v pregovorni rabi, v tistem bedastem ameriškem pregovoru: It ain’t over ’til the fat lady sings. (Ni konec, dokler poje debeluharka.)

Fat lady? Odločno protestiramo! To so navadne laži, natolcevanja, zavajanja javnosti, zlobne diskreditacije, to je vračanje v dobo mračnjaštva, v dobo inkvizicije, v dobo čarovnic, v šolo po meri človeka …

Potrebno se je torej upreti in se postaviti po robu temnim silam, ki izganjajo hudiča iz grešnic, Vitomila Zupana iz šolskih programov in seksi lepotice iz opere. In kdo se je bolje uprl temu antirazsvetljenskemu mračnjaštvu kakor prav veliki razsvetljenski mislec, prostozidar, erotoman, ljubitelj šal na temo prdcev, glasbenik in žurer Wolfgang Amadeus Mozart.

Jasno, da v naših šolah, ki so ustrojene po meri človeka, v 13 letih šolanja skoraj ne slišimo besede o Mozartovih Figarovi svatbi, Don Giovanniju, Begu iz seraja in drugih. Kako tudi bi, saj gre, kakor je lepo povedal eden sodobnih razsvetljenih mislecev in skladateljev, Jure Godler, za največje porniče 18. stoletja. In ti nimajo kaj iskati v šolskem kurikulumu in kvariti nedolžno mladino.

Če bi se dalo, bi mračnjaki seveda izgnali tudi vso književnost (saj so vsi pisatelji in pesniki navadni zapiti pohotneži), razen morda Primoža Trubarja, njegov Evangeli St. Mattevsha je še kar spodoben, pa tudi slikarstvo nima v šolah kaj iskati, vsi ti umetiki so navadni pokvarjenci, ki so najraje slikali nage ženske. Nabožne podobice in kakšna freska tu pa tam še gre, vse ostalo pa je treba izgnati. Sandro Boticelli je vsaj v navalu samokritke kar sam metal svoja pohujšljiva platna na grmado, o raznih pederastih tipa Michelangelo ali Leonardo pa sploh ni treba zgubljati besed. Stran z njimi!

(Leonardo da Vinci) Fuj in fej!

A prva in najbolj na udaru je bila prav opera. Kako tudi ne, saj je v očeh mračnjakov tudi najbolj pohujšljiva in torej tudi najbolj nevarna. Orgiastična karnevalskost opere je največji sovražnik božjega reda, opera je pravzaprav Antikrist sam.

In kot rečeno, se je Mozart temu uprl. Svojo zadnjo opero je posvetil prav mračnjakom, in kdo ve, morda je zato tudi bila njegova zadnja. A pustimo ob strani teorije zarote in poglejmo za kaj pri tem gre.

Die Zauberflöte K. 620 (Čarobna piščal) je Mozartova zadnja opera, ki je bila krstno uprizorjena na Dunaju 30. septembra 1791, torej le dobra dva meseca pred njegovo smrtjo 5. decembra 1791. Na premieri je dirigiral Mozart sam, vlogo Papagena pa je pel Emanuel Schikaneder, Mozartov prostozidarski kolega in avtor libreta.

Opera je prežeta s framasonsko razsvetljensko simboliko, osrednjo vlogo v njej pa odigra znamenita kraljica noči, ki simbolizira nevarno obliko mračnjaštva, o katerem teče beseda v pričujočem zapisu. Mozart in Schikaneder sta tako v Čarobni piščali osrednje mesto namenila arhetipu mračnjakinje, ki jo najdemo v vsaki dobi in na vsakem kraju, kjer je ogrožena javna morala. Recimo ji, na primer, Angelca Pobožna. No, in ta Angelca Pobožna v operi takole besno vzklika: “Der Hölle Rache kocht in meinem Herzen!” (Peklensko maščevanje se kuha v mojem srcu!). In kakšno maščevanje je bilo to! Mozart je, kot rečeno, dva meseca kasneje umrl, opere pa so se čedalje bolj oprijemali stereotipi, zaradi katerih med nepoznavalci še danes velja za dolgočasno, in nikoli se ji ni uspelo prebiti v šolske programe, ki so bili bolj ali manj ukrojeni po meri človeka.

(Erika Miklosa)

Kraljica noči je torej personifikacija mračnjaštva, ki operi odreka njeno seksualno karnevalskost in jo izganja iz polja zanimanja ljudi, ki mislijo da so seksualne teme prisotne v Seksu v mestu ali pa v kakšnih Brizgalnah, Bananah in Mucah. A to so navadne najstniške otročarije, ki niti posežejo ne na področje erotike, kaj šele da bi to področje zastopale. Opera pa se spusti globoko v človekovo nezavedno in v njej je cigara vedno le penis. Zato vrnimo operi kar je njenega, vrnimo seks v opero.

Mozart se je seveda dobro zavedal perverzne narave opere. Zato tako, kakor je v operi na splošno karnevalizirana človekova realnost, tudi v Čarobni piščali mračnjaška kraljica sama postane še kako poželjiv seksualni objekt in njeno besnenje in sla po maščevanju v operi dobita obliko fanatične maščevalne nimfomanke pred katero se skrijejo Sharon Stone, Glenn Close in podobne diletantke.

In kdo si po temle posnetku ne bi zaželel, da bi tudi sam postal objekt besa in podvržen maščevanju razjarjene kraljice noči? Sami lahko rečemo le: “O, kraljica, delajte z nami kar hočete in bodite strogi!”

Erika Miklosa v vlogi kraljice noči

Luka Culiberg