Prastari izziv politike

Predsedujoči Evropskemu svetu in naš premier g. Janez Janša je bil prejšnji teden poln opravkov, govorov in zahval ob koncu predsedovanja Slovenije. Iz njega kar vrejo fraze in stavki navdušenja, hvale in samohvale o uspešnosti slovenskega predsedovanja in sinergiji v EU, ki bojda dela čudeže. Le, da jih vsi ne vidimo ali pa jih ne znamo prepoznati, morda zato, ker nismo posvečeni.

Ob stavkih, ki jih g. Janša v svojem monotonem slogu, kar stresa iz rokava in se pri tem velikokrat niti ne zave, kaj pove in sporoča, skoraj osupnemo. Popestritev »slike« v EU parlamentu je bila rumena kravata, morda mu pri izbiri pomaga g. Rupel, ki se na kravate spozna.

Kaj bi bili malenkostni, če si pri tolikem delu sem ter tja sposodi kakšno prispodobo, citat ali celo del starega, zavrženega govora eminentnega politika. Vidimo, da v drugem času in prostoru, za različne ljudi, isti govor lahko učinkuje prav tako dobro ali še bolje, za dosego svojega namena. Ljudi zgrabi v želodcu in jim stisne srce, se identificirajo v izrečenem kot bi bilo prav vse napisano za njih; tako preprosto deluje ideologija. Besede krožijo, ideje tudi in politiki nas pač morajo nekako slepiti, preslepiti, zavajati in zavesti; tja kamor želijo, da smo in da verjamemo v to kar hočejo in počno, da jih poslušamo in jim zaupamo.
Minilo je šest mesecev, kako hitro se zdi, toliko hrupa ter dima, pa že je slovensko predsedovanje zgodovina. Mi pa se skušamo spomniti, »kaj že?«

Sedaj se nas vsi trudijo prepričevati, kaj vse je bilo doseženo in kako uspešni smo bili, saj hvalijo nas vsi. “Rad bi se iskreno zahvalil premierju Janši in njegovi ekipi, ki so opravili izredno delo - s predanostjo, politično in intelektualno poštenostjo, potrpežljivostjo in profesionalnostjo,” je poudaril predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso. Pa predsednik Evropskega parlamenta Hans-Gert Pöttering, ki je predsedovanje ocenil kot odlično in kot eno najprijaznejših. Kaj več bi si sploh smeli želeti? Pokazali in dokazali smo kako znamo biti pridni, poslušni, ubogljivi, zvesti gospodarjem in sposobni delati po navodilih. Vse to brez dresure, ker imamo avtocenzuro.

V Evropskem parlamentu nas je g. Janša ob svojem zaključnem govoru ponovno presenetil s svojo neverjetno izjavo, ki si zasluži naše pozornosti in razmisleka, predvsem zato, ker je tako »pronicljiva« in skoraj vredna filozofske razprave. »Se moramo zavedati, da ne gre za krizo Lizbonske pogodbe ali za krizo Evrope in EU na splošno. Mislim, da gre za prastari izziv vsake politike od kar ta obstaja, od kar je politika prizadevanje za skupno dobro.« Slutiti je, da si g. Janša svoje ideje sedaj napaja že kar v Jungovih arhetipih.
Veliko nam pove o retoriki in demagogiji, ki jo ne zgolj, evropski politiki dodobra obvladajo in s pridom uporabljajo. Vzročna zveza je celo obratna, kar pomeni, da uspešen politik na evropski in mednarodni ravni postaneš predvsem tako, da obvladaš retoriko in demagogijo političnega zamegljevanja. Govoriti veliko in povedati čim manj. Naši vsakdanji problemi, tegobe, dileme in težave ter morebitna vprašanja se tako zdijo nepomembna in povsem drugotnega pomena, napram strateškim vprašanjem zunanje in varnostno-obrambne politike. Inflacija, vse težji položaj državljank in državljanov EU, krize v mnogih panogah ter okoljski in energetski problemi so videna in posledično reševana predvsem v luči te optike in tovrstne demagogije. Ko se jo razkrije in razkrinka, ne ostane nič ali bolje, so vidni in občutni le interesi posameznih elit.

Tudi ali predvsem zato, nam je potrebno vsiliti Lizbonsko pogodbo in se zdi, da bo vsak način za izpolnitev te misije postal dopusten in legitimen. Zato ni govora o pogovoru in dialogu z državljankami in državljani EU, ki bi morda hoteli drugačne temelje evropskega povezovanja in sodelovanja. Ni možnosti za alternativne oblike skupne Evrope, ki bi vsebovala demokratične institucije.

In prav zato je skrajen čas, da te možnosti in priložnosti začnemo ustvarjati sami, državljanke in državljani.

Elena Pečarič