Neustavna ratifikacija

Slovenija je demokratična republika, je pravna in socialna država, hkrati pa predvsem država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.

Takšen je uvod v našo mlado ustavo, kasneje razdevičeno in posiljeno s strani prav tistih, ki so jo pod velikimi časovnimi in zgodovinskimi pritiski ustvarjali na začetku 90-ih.

Ne v srednjih, kaj šele osnovnih šolah mlade “državljanke in državljani Slovenije” ne izvedo skorajda ničesar praktičnega, kar bi jim kot kasnejšim polnopravnim članom slovenskega občestva koristilo v njihovem vsakdanjem državljanskem življenju.

Namesto ustave in njenih bistvenih elementov, ki predstavljajo temeljne kamne družbenega soglasja in sožitja se našo mladino uči vse kaj drugega. Šolski sistem vsako leto naplavi nov sloj apolitičnega in ne-državotvornega planktona, saj je tak očitno njegov notranji namen.

Prav zaradi opisane apatije je mogoče, da skorajda ne najdeš človeka v Sloveniji, ki bi vedel, da je s slovensko ratifikacijo Lizbonske pogodbe nekaj zelo, zelo narobe. Pravzaprav je slovenska ratifikacija Lizbonske pogodbe tak politični konstrukt, da jo lahko zagrabimo s široko analitično mrežo, pa bo še ostalo veliko za druge.

V Veliki Britaniji je poskusil podpis britanske kraljice pod parlamentarno lizbonsko ratifikacijo zaustaviti bogataš Stuart Wheeler. Stavil je na napad zoper predvolilne obljube laburistov, češ da bodo zagotovo poskrbeli za lizbonski referendum. Sodišče mu je odreklo pravno varstvo, saj naj bi bili Ustava EU in Lizbonska pogodba drugačna pravna dokumenta.

Poleg otoškega poskusa preprečitve so tu še zadržanost poljskega in češkega predsednika ali pa madžarski in predvsem nemški ustavno-pravni lizbonski pretresi, tako lahko morda lažje razumemo tudi dejstvo, da ima naš, domač, slovenski poskus ratifikacije svojo temno senco, ki ji ne more uteči.

Domoljubno društvo Hervardi - do njih sem prišel prek Andreja Šiška - je v vseh zakonskih okvirih zbralo več kot 2.700 podpisov volilk in volilcev (oblike volivci ne priznavam, saj na primer tudi nisem kadivec, ko kadim). Te podpise je predsednik DZ dr. France Cukjati protiustavno predal MNZ, ti pa so jih pravtako protiustavno 400 razglasili kar za “neveljavne”. Dovolj, da so lahko formalno zaključili čakanje in da je še isti dan sveži predsednik države dal svoj ključni podpis, da je ratifikacija postala pravno-formalno veljavna, a hkrati klinično mrtva, kot je mrtva Lizbonska pogodba po jasnem irskem NE.

Zakaj se mi prikazuje toliko protiustavnosti? Preprosto, več kot desetletne izkušnje iz pravnega, medijskega in političnega področja, ko sem med drugim spremljal razvoj in degradacijo domače referendumske demokracije mi včasih pomagajo najti luknje, ki so jih vladarske podganice napravile v pol-tajnosti.

Ena takih “nerodnih” reči je dejstvo, da dr. Cukjati, vrhovni komandir zakonodajne veje oblasti vse podpise lastnoročno preusmeri v roke izvršilne oblasti, kjer jih z oblizom na ustih sprejme Bojan Trnovšek, rutinirani policijski eksekutor ljudskih pobud. Že dejstvo, da gredo navkljub vsej sodobni zakonodaji o preprečevanju vdora v zasebnost vsi podpisi skozi policajske roke, kar jim omogoča popoln nadzor nad politično-aktivnimi osebki v državi, je samo po sebi tako strašljivo, da normalnega demokrata spreleti srh.

Ob tej srhljivosti pa naši vrli pismeni policisti celo ugotovijo, da “je 400 podpisov neveljavnih”, kar ni le v nasprotju s samim zakonom o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI-UPB2), ampak predvsem z osnovno logiko podpisovanja in zato z ustavo. V zakonu nikjer ne piše, da sme ali mora policija preverjati podpise. V zakonu piše le, da se najmanj 2.500 podpisov preda predsedniku DZ in da podpisi služijo preverjanju obstoja volilke/volilca in preverjanju verodostojnosti/resničnosti podpisa (16. člen): “Seznam za preverjanje verodostojnosti podpisov in obstoja podpisnikov vsebuje osebne podatke podpisnikov: osebno ime, datum rojstva, naslov in občina stalnega prebivališča, lastnoročni podpis ter datum podpisovanja seznama”

A naša milica “trenira strogoću”. Pred ne toliko leti nazaj je bilo potrebno zbrati 100, nato 200 in sedaj že 2.500 podpisov, pri čemer je zvišanje bilo nujno, da ne bi ljudstvo preveč vznemirjalo svojih vladačev in njihovih načrtov.

Kje celotna zadeva stoji sedaj? Na Ustavnem sodišču, prav po lukendovsko. Verjetno si slovenska kakor elita ne more predstavljati referendumskih pretresov med predsedovanjem EU. Počakajmo do julija. Bi bilo prav, da imamo referendum? Da! Če EUrofilom ne zadošča irski NE, in je potrebno Lizbonski pogodbi še enkrat potisniti glogovo palico v srce, bi bilo prav, da to storimo tudi Slovenke in Slovenci.

Tisti, ki razumemo pojem in vsebino ljudske demokracije. Tisti, ki zaradi neskočnih manipulacij in eksibicionizma domače politične kaste predsedujemo EU. Tisti, ki nismo pozabili načrtov in želja iz civilnih 80-ih, ki še danes prekašajo vse velikopotezne konštrukcije političarjev.

Zaradi manjših stroškov predlagam, da imamo referendum na dan državnozborskih volitev. Saj menda lokalne ceste niso najpomembnejša tema za volilno razpravo, še posebej v časih, ko moramo imeti v državnem zboru ljudi s hrbtenico in resničnim poznavanjem evropskih političnih razmer.

Referendum bo moral biti predvsem pravičen - z enakopravno razdelitvijo medijskega prostora in jasnimi ter pravičnimi pravili za porabo javnega denarja v korist ene ali druge strani. Potem pa naj daljnovidneži tipa Kacin še naprej vriskajo o tem, kaj pomenijo eni ali drugi rezultati v športu.

Blaž Babič, tajnik TEAM