Komentar - Srečko

Mestni svetniki bodo v ponedeljek med drugim sprejemali tudi predlog Strategije razvoja kulture v MOL 2008 – 2011. Dokument, ki ga naše glavno mesto vsekakor potrebuje. Vendar pa se je po osnutku, ki je bil nedavno v javni razpravi, vanj zadnji hip prikradla tudi spremeba s katero se nikakor nočemo in ne moremo strinjati. To je izgon vrhunske ljubiteljske gledališke hiše, Šentjakobskega gledališča Ljubljana iz dvorane in prostorov, v katerih deluje že več kot 75 let.
Popolnoma razumljivo je, da so se v vseh teh letih Ljubljančani in Ljubljančanke ter ostali obiskovalci najstarejšega repertoarnega amamterskega gledališča v Evropi, ki jih je , mimogrede, samo lani bilo več kot 30 tisoč, na to lokacijo navadili in zanje, Šentjakobskega gledališča drugje ni in ne more biti.
Šentjakobsko gledališče Ljubljana od nekdaj predstavlja vrh amaterske gledališke ustvarjalnosti v mestu, državi in v Evropi, je dobitnik številnih festivalskih nagrad in priznanj ter najodličnejših državnih odlikovanj – nazadnje ga je leta 1996 s častnim znakom svobode republike Slovenije odlikoval tedanji predsednik Milan Kučan - zato nas čudi, da se mu Ljubljana tako zlahka odreka. Tudi zato, ker Šentjakobsko gledališče ni le še ena gledališka hiša, pač pa tudi svojevrstna vzgojna in socialna ustanova, saj v njem že skoraj devedeset let združujejo in živijo svojo ustavrjalnost ljudje najrazličnejših poklicev, družbenih slojev in starostnih skupin. Tako kot članstvo, pa je pisana tudi njegova publika, ki jo sestavljajo tisti najmljaši, ki predstave gledajo še v naročjih staršev, do najstnikov, študentov in upokojencev.
Menimo, da bi pristojni organi za Šentjakobsko gledališče morali najti ustreznejšo rešitev, saj bo v nasprotnem primeru mestno središče nenadomestljivo osiromašeno za kakovostno, raznoliko in privlačno kulturno-družabno ponudbo, ki si jo Ljubljančanke in Ljubljančani vsekakor zaslužijo.

Srečko Kermavner