Bizarka

Je že res, da se mi zdaj, ko v napol luksuznem sarajlijskem apartmaju srkam domačo travarico, zdi vse skupaj smešno, a pred nekaj več kot 24 urami se mi je dogodila zgodba, ki jo enostavno moram zapisati. In prav je imel kolega iz Zagreba, ki me je prejle ob sočnih čevapčičih sredi vroče Baščaršije prepričal, da tole prigodo - preden postane le še ena od zgodb, ki jih piše življenje - zapišem. Pa vzemite kakor vam je drago.

Ko mi je v petek popoldne na ljubljanski avtobusni postaji za dobrih 65 evrov tista prelestna gospa pod okence porinila povratno avtobusno karto za relacijo Ljubljana- Sarajevo, se mi je kar smejalo. To! Kupon avtobusne vozovnice 968769, povratna, velja kar šest mesecev, odhod avtobusa št. 1 v nedeljo, 22.6. 2008, ob 20:00, peron 3, bus 1. In z velikimi črkami je zapisano še: sedež številka 5. Cena prevoza znese 62 evrov, postajna usluga (prtljaga v prtljažniku) 1,5 evra, rezervacija pa 2,1 evro (skupaj torej 65, 6 evrov). “Salinea” d.o.o Orašje pa je očitno firma, ki bo poskrbela za transport. To je torej urejeno, sem pomislila in si (pa ravno na moj 29.rojstni dan) zadovoljno pomela dlani. V Sarajevo se z (avto)busom namreč ne bom peljala prvič.

Petnajst minut pred osmo me je Zoran odložil na avtobusni postaji. Lagala bi, če ne bi priznala, da sem imela ves dan nek čuden občutek v želodcu (zvijalo me je še od tiste enodnevne post-bruseljske želodčne viroze, zaradi katere sem ves četrtek bruhala in diarejala, a kaj čem). Opremila sem se s prepečencem in celo blazinico za udobnejši spanec na avtobusu sem vzela s seboj.

In sem takole otovorjena s prtljago prikorakala na peron 3. Avtobusa še ni bilo, tam je bil parkiran le sumljivo majhen in v zadku rahlo udarjen kombi z bosansko registrsko tablico (in napisom “Salinea”), z odprtim prtljažnikom in gručico oprtljaženih ljudi. Čudno sem pogledala, ura je bila namreč že pet minut pred osmo, vročina pa ni bila prav mila. Mlad moški s črtasto majico si je nervozno brisal potno čelo in v prtljažnik kombija tlačil potovalke. Takrat me je v prvo prešinilo - morda bo pa tale kombi v Sarajevo peljal našo prtljago.

“Oprostite, a avtobusa za Sarajevo še ni? S tega perona bi naj šel, čez slabih pet minut…”

“Sarajevo? Jel si već kupila kartu na Avtobusni stanici Ljubljana?”, me je zbegano pogledal črtasti moški.

Takrat mi je seveda potegnilo.

“A se hecate? S temle kombijem gremo v Sarajevo?”

Priznam, čez žile mi je švignil adrenalin. Ob pol desetih zjutraj se mi prične predavanje v Mediacentru Sarajevo, pred kombijem je stala gruča dvajsetih potencialnih potnikov in jaz moram nujno in definitivno na tole pot. Ne morem ostati v Ljubljani. Fak, šit, kršene jetrce, panika. Nimam kaj, jaz moram na tale kombi. S pogledom sem ošvrknila potencialne potnike, prav tako šokirane in vse skupaj se je odvilo z neverjetno hitrostjo.

Kakšnih deset jih je ostalo brez sedeža, ko smo nekaj minut čez osmo zapustili peron 3. Kombi je bil nabasan do konca, dva potnika ob vozniku, enajst natrpanih na ozkih sedežih. Molče smo se opazovali in ko je kombi cvileče ustavil na prvem semaforju, me je zadelo direkt v desno hemisfero. Tole je preveč bizarno, da bi bilo res. Moja soseda me je zbegano pogledala, češ, če je okej, da sedim ob oknu. Meni tako ljub smisel za humor v takih trenutkih pride prav, tokrat pa ga ni bilo od nikoder. Pravzaprav me je postalo prav prekleto strah. In presneto žal, da sem - neprespana in zdelana od dolge nedelje, misleč, da bom avtobusno vožnjo do Sarajeva pač prespala - kamero zapakirala v nahrbtnik, ki je ostal stisnjen na tisti majhni polici od takozvanega prtljažnika.

Prvo uro vožnje, ko smo vsi povprek bemtili in godrnjali (gospa pred mano pa je na vsak način hotela svoj sedež razpotegniti v luksuzni ležalnik), sem stisnjena v dve gubi razmišljala o tem, da do končne destinacije sploh ne bomo prišli. Potem sem ugotovila, da je pred mano še vsaj enajst ur te saj-ni-res-pa-je vožnje in sem se v situacijo, kaj pa naj bi drugega, pač skušala vživeti. Čez misli mi je švignil prizor iz filma Ko to tamo peva. Medtem ko je ventilacija nad mojo glavo ustvarjala divjo klimo, iz zvočnikov pa se je vila mila balkanska melodija, je voznik manevriral s telefonom v roki. Za menoj se je razvila ostra debata.

“Pa nemoj ti meni da pričaš…Kad je bio Tito, nikad ne bih dozvolio, da se nešto tako dogodi! Kažem ti - nikad!”

“Slušaj ti, čovječe, pa mi smo ko neka živina…pa nisam ni ja to nikad doživio…Vozio sam se svaki dan do Splita, godinu dana sam radio tamo…”

Zaprla sem oči, noge so mi zatekale, stemnilo se je že in riti nisem več čutila. Zdržala bom, sem si rekla, saj sem že marsikaj doživela, bom pa še tole.

Okoli dveh zjutraj, ko je bilo že vsem jasno, da je situacija pač kakršna je in je večina sopotnikov že konkretno zasmrdela (po rakiji, pivu, potu in prdcih) in je bila večina mejnih kontrol že za nami, smo se ustavili nekje na zapuščeni bencinski pumpi. Ko sem si masirala prvič v življenju konkretno zatečene gležnje (tako nekako bodo torej izgledali, ko bom noseča), me je voznik povabil na kavo. Ne vem, zakaj ravno mene.

“Ništa ne mogu, znaš…Ja nisam kriv. Ja samo vozim, meni so samo tako zaukazali. Rekao mi je, da nije bilo dosta putnikov, pa so dali ovaj kombi…Žao mi, ne mogu ništa”

Nima nadomestnega voznika, sam nas pelje do Tuzle, tam pa bomo bojda prestopili v večji avtobus. On samo uboga nadrejenega, je rekel. In pred nekaj dnevi se je razšel z zaročenko, Slovenko. Rekla mu je, da nista iz istega filma (Ko to tamo peva, drugi del?). In telefonsko naj mu dam, da me bo peljal na čevapčiče v Sarajevu. In če imam fanta, me je vprašal in potem je slovensko kartico v telefonu zamenjal z bosansko. Je rekel, da je čisto pozabil na to.

Spila sem kavo, nisem mu dala telefonske številke, molče sem ga pogledala in prežvečila tisti sendvič s pumpe. Zasmilil se mi je. In pomislila sem, da se človek sploh ne zaveda koliko zakonov krši njegov delodajalec in v kakšno nevarnost spravlja svoje potnike, ki smo na Avtobusni postaji Ljubljana kupili avtobusno karto za prevoz iz Ljubljane v Sarajevo.

V Tuzlo smo se pripeljali ob petih zjutraj. Vlaga v kombiju se je v tem času zažrla v vsako poro mojega telesa, prdci tistih zadaj so se nekoliko razredčili šele, ko smo tri potnike vmes odložili v Brčkem, gospa pred menoj je končno zložila svoj ležalnik in se vidno zadovoljna (a še vedno prepričana, da bo Salineo tožila) presedla na drug sedež, z mojo so-sedežnico pa sva končno malce raztegnili noge. Pol ure smo čakali na tisti večji avtobus, ki nas je nato odpeljal proti Sarajevu, jaz pa sem - tik preden je voznik s kombijem zapustil zaspano avtobusno postajo v Tuzli - naredila medlo fotko s svojim zanič telefonom. Videl me je in prihitel k meni.

“Jel si me fotkala, jesi? ” Nasmehnil se mi je, kot majhen otrok. Mislim, da ni razumel, zakaj sem želela fotko tega bizarnega prevoznega sredstva.

“Daj, pozovi me, molim te, prije nego se vraćaš za Ljubljano. Kad se vraćaš…u četvrtak, petak? Ja ću vozit…i mislim, da će it kombi iz Sarajeva do Tuzle, a onda ide dalje onaj veliki bus…”

V roke mi je stisnil listek. Na njem je zapisano: “Salinea”, telefonska številka njegovega gsm-ja in njegovo ime. Selvir.

In obljubim, ko se vračam proti Ljubljani, bom imela kamero ob sebi. Več kot to ne morem.

Do takrat vam iz Sarajeva pošiljam lepe pozdrave in toplo priporočam, da se prevoznika “Salinea” d.o.o. Orešje - če se le da - izognete v loku in še čez. Sama bom - ko se vrnem - gotovo češnje zobala tudi z Avtobusno postajo Ljubljana.

Katja Lenart