Šoguni in tajkunčki

Predsednik vlade je začel razvrščati tajkune. Na tiste manj in bolj nevarne. Na večje in manjše. In seveda ni potrebno dvakrat ugibati, kdo sodi kam. Simptom logike, da je našim dovoljeno več, če že ne vse.

“Iz njega (Igorja Bavčarja, op.p.) se skuša narediti največjega tajkuna v Sloveniji. Vendar to ni. Ne glede na to, po kakšni poti je šlo, so nekateri precej večji. Ti imajo v lasti časopise in z njimi pozornost obračajo na druge.” Tako je govoril Janez Janša v intervjuju s Sandijem Čolnikom, ki je bil primerno tempiran v nedeljo zvečer. Tako, da je lahko v njem predsednik vlade hkrati s svojimi spomini občinstvu predstavil tudi prvo analizo referenduma o pokrajinah. Še preden jih je nacionalna televizija sploh predstavila gledalkam in gledalcem. Čeprav je bil referendum seveda samo obroben poudarek pogovora.

Podobno kot izjava o Bavčarju, ki pa je kljub temu pomembna. Kajti vojna proti tajkunom, ki je bila tako spektakularno napovedana v državnem zboru, takoj po predsedniških volitvah, bo očitno ena izmed najbolj izpostavljenih predvolilnih tem. To je jasno praktično od trenutka, ko je bila inicirana. Tako kot je jasno, da mora biti za to, da bi bila uspešna, tudi vsaj na videz poštena. To pa pomeni, da se morajo vlada in inštitucije pravne države bojevati proti vsem: “… tajkunsko-političnim povezavam, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu… ,” kot bi dejal prvi minister.

Ponovimo. Predsednik vlade je pred časom tajkuna definiral kot nekoga: “… , ki je pred leti prišel v na pol privatizirano podjetje s prazno aktovko, danes pa ima na svoje ime vpisanih ali naokrog parkiranih za milijone evrov delnic ali deležev tega istega podjetja.” In proti takšnim se je potrebno bojevati. Zdaj je predsednik vlade tej definiciji očitno dodal še eno karakteristiko, ki pojem tajkunstva v Sloveniji precej zožuje. Odslej je pomembno, ali imajo tajkuni v svoji lasti časopise, ki obračajo pozornost na druge (domnevne tajkune?).

Sliši se precej arbitrarno, kljub temu, da je razumljivo, saj so v vojni časopisi gotovo pomembno orožje. Oziroma mediji, čeprav predsednik vlade najbrž izraza časopisi ni uporabil naključno. Razumljivo, a ne tudi pošteno. Razumeti je namreč mogoče, da tajkunsko-politične povezave, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu, niso nikakršen problem, če se niso polastile kakšnega časopisa. Še več, morda so takšne povezave celo v tem primeru povsem sprejemljive, če propagirajo politiko, ki je povšeči predsedniku vlade. Merilo tajkunstva je torej uredniška politika medijev.

Predsednik vlade ima seveda glede pomena medijev v veliki meri prav. A rangiranje tajkunov po stopnji njihove nevarnosti in velikosti, je za izvršno oblast kljub temu precej tvegano početje. Janez Janša bi pravi borec proti tajkunom, v očeh večine, postal, če bi bil v tem boju neizprosen in bi se roka pravice dotaknila ali vsaj hotela dotakniti vseh. Prav je, da inštitucije preiskujejo Laško. Tako kot je bilo z odobravanjem sprejeto, da sta se policija in tožilstvo lotila gradbeniškega lobija. Problem je, da se vedno bolj dozdeva, da isti vatli ne veljajo za vse in da gre pri tem za povsem zavestno odločitev.

Da predsednik vlade ve, kako neprijetno je to, je bilo jasno ob letošnji obletnici JBTZ, na kateri je manjkal Igor Bavčar. Ko je bil predsednik vlade takrat povprašan po tem, ali je Bavčar do premoženja prišel na moralno sporen način, je odgovoril: “Moje osebno mnenje je, da danes nisem imel zajtrka in da komaj čakam kosilo.” Zadrega je bila očitno velika. No, zdaj se je predsednik vlade odločil. Zajtrk in kosilo je pojedel in zdaj je na vrsti večerja, ki pa, kot vse kaže, ne bo ravno lahka.

Laško, Bavčar, gradbeni tajkuni in Patria so štiri tajkunske zgodbe, ki se med seboj razlikujejo po marsičem. Vedno bolj pa bode v oči ravno razlika v odnosu vlade do njihove geneze. Laško je državni sovražnik številka ena, Bavčar je skorajda čisto v redu, gradbeni tajkuni so, odkar se je razkrilo, da so govorili tudi z “našimi”, očitno kar sprejemljivi, glede Patrie pa slovenska policija, kot kaže, samo čaka na Fince. Uf. Vse skupaj je res videti kot pravi triumf pravne države. Ampak počakajmo. Pustimo se presenetiti. Konec koncev je bil premier vedno mojster presenečenj.

Sicer pa očitno velja, da mora nekdo odločati, kdo so večji in kdo manjši tajkuni. Oziroma kdo je sploh pripuščen v to kategorijo. Tudi za osamosvojitelje naj bi v Sloveniji že dolgo veljal isti princip. So tajkuni torej lahko samo tisti, ki jim prvi šogun v deželi priznava osamosvojiteljski status? Da so se njegovi predhodniki vedno ravnali po istem izključujočem principu je kaj slaba tolažba.

Pa vesel Dan državnosti.

Jani Sever