V Butalah se odloča

Dočakali smo torej referendum o pokrajinah. Oziroma referendume. Množico referendumov. S povsem jasno množico vprašanj. Ljudska volja bo izrečena. A osebno me je predsednik vlade prepričal, da je bolje, če ostanem doma.

Razlog je enostaven. Na referendumu bom lahko za ali proti pokrajini, v kateri naj bi živel. Kar je lepo. Ampak odgovor predsednika vlade na vprašanje, kaj se bo zgodilo, če bo večina proti predlagani pokrajini, je bil naravnost šokanten. Vsaj zame. Če bodo ljudje proti predlagani rešitvi, bodo dobili še slabšo. Tisto, ki jo je celo vlada že opustila. Če boste nasprotovali osrednje slovenski pokrajini, boste dobili dve. Razumeti je bilo skoraj, kot da bodo tisti, ki bodo proti predlaganim rešitvam kaznovani.

Že samo to je dovolj, da se človek odloči. V primeru, da ne grem na referendum, vsaj ne bom alibi za vladne odločitve. Moj glas pa tako ali tako ne bo štel, razen v primeru, da se z vladnimi predlogi strinjam. Resnični vrhunec demokratičnosti. Človeka kar zmrazi. Pravzaprav bi bilo edino zdravilo za oblastno aroganco, to velja za praktično vso slovensko politiko, če bi bila udeležba na nedeljskem referendumu tako zalo nizka, da bi sama po sebi pomenila zaušnico pokrajinskim politikam slovenskih strank.

Kot pravi predsednik vlade. Tudi tisti, ki ne pridejo glasovati, s tem nekaj povedo. A ne le to, da so glas prepustili drugim. Glede tega se prvi minister moti. Volilna apatija je lahko, in večinoma tudi je, znak nezadovoljstva in upora. In pokrajinska zakonodaja si upor zasluži. Razlogov je več in so dovolj enostavni, da jih lahko vsakdo razume. Nobena posebna ekspertiza ni potrebna, da bi vam bilo jasno, kaj bo množica malih pokrajin prinesla Sloveniji. Množico pokrajinskih vlad, svetov, sedežev uprav…

Veliko število pokrajin pomeni veliko nove birokracije. Veliko nove birokracije pa pomeni veliko novih stroškov za proračun. Obratno enostavno ne gre. Zagotovilom vlade, da se število birokratov ne bo povečevalo, enostavno ne morem verjeti. Z natančnimi scenariji, ki jih ni nihče izdelal, me niti niso poskušali prepričati. Ampak kako bi to sploh lahko naredili? Misija nemogoče. Trinajst novih upravnih enot, pa nobenega novega zaposlenega? Kdor to trdi in misli, da mu bodo verjeli, mora res biti prepričan, da so ljudje tepci.

Poleg tega male pokrajine ne morejo krepiti decentralizacije države, kajti že samo zaradi njihove majhnosti, bo vpliv, ki ga bodo imele, zanemarljiv. Veliko število malih pokrajin je v interesu močne centralne oblasti. Enako velja za občine. V obeh primerih inflacija upravnih enot ne pomeni krepitve njihove moči. To enostavne ne gre. Moč bi imele samo pokrajine, ki bi bile dovolj velike, da bi si jo lahko nekoč vsaj teoretično priborile. Čeprav to v nobenem primeru ne bi bilo lahko v državi, ki je sama velika za dobro evropsko pokrajino.

Torej. Radikalno nov pogled, bi v Sloveniji videl precej manjše število občin in tri pokrajine. Primorsko, Kranjsko in Štajersko. Bi bilo povsem dovolj. Tako Ljubljana kot Koroška, Prekmurje, Notranjska, Bela krajina in vsi drugi bi lahko povsem enostavno preživeli kot deli teh treh zgodovinskih pokrajin, ki bi bile vsekakor močne in bi gotovo zadale resen udarec slovenskemu centralizmu. Poleg tega bi bilo to tudi precej cenejše. Če bi lahko glasoval tudi o takšnem ali vsaj temu podobnem predlogu, bi se referenduma udeležil. Tako pa…

Kot že rečeno, predsednik vlade je bil jasen. Kdor bo nasprotoval trinajstim pokrajinam, bo prispeval k temu, da jih bomo dobili štirinajst. To je igra, ki podcenjuje zdravo pamet.

Jani Sever