Kaj je tole? Od tu lahko uporabite povezave na Spletnih skupnostih in shranite O usodi demokracije na skupne zaznamke ali uporabite E-poštni vnos in pošljete povezavo prek e-pošte.

Social Web

E-pošta

E-mail It
junij 12, 2008

O usodi demokracije

Objavljeno v: komentar

Ta teden gre zares in za resnico, odloča se o prihodnosti Evrope, o usodi Demokracije. Na Irskem bo namreč v četrtek, 12. junija, referendum o Lizbonski pogodbi.

Nismo vraževerni in verjamemo, da bo petek 13., dan po referendumu lep in sončen dan saj bodo dan prej državljani Irske zamajali legitimnost evropskih struktur, za katere je že sedaj jasno, da državljankam in državljanom niso dostopne, saj z njimi upravljajo nedotakljive politične in gospodarske elite.

Irska je edina država članica EU, ki si je upala in si dovolila izvesti referendum, kjer bo svojim državljanom omogočila izrekanje in izkazovanje politične volje ter uveljavljanje temeljnih Ustavnih pravic. Za ali proti Lizbonski pogodbi, preimenovani EU ustavi. Za razliko od ostalih držav članic, v katerih nam je bila ta osnovna državljanska pravica onemogočena, odvzeta, zanikana.

V vseh članicah EU, ki so doslej podprle preimenovano EU ustavo, so glasovali le v svojih parlamentih, za odločanje o tem vprašanju državljani in državljanke teh članic nismo dobili priložnosti. Še več, države članice so naravnost zarotniško, ena za drugo glasovale in ratificirale vrhovno politično-ustavno pogodbo. A ta pogodba ni le precejšnja neznanka za laike, ampak tudi za večino politikov in strokovnjakov. In še enkrat huje - o tej temi velja vsesplošen molk medijev, ti pa kritikov in »drugačnih interpretov« pogodbe ne pustijo do besede in jim ne dajo glasu.

Le če ste dovolj radovedni, vztrajni in razmišljate s svojo glavo, se boste znali dokopati tudi do tistih informacij, mnenj in kritičnih pogledov, ki sem vam jih prikriva, zamegljuje in se vam do njih ne omogoča dostop. Spletne strani so še edina možnost, kjer lahko dobimo relevantne in pomembne informacije o tem, kaj nam grozi z Lizbonsko pogodbo. V angleščini (žal v Sloveniji proti-EU NVO-ji niso preživeli) si lahko veliko preberete na naslednjem spletnem naslovu: www.teameurope.info

V Sloveniji se je za tiste, ki smo hoteli razpravo, razmislek in kritično analizo sama ratifikacija končala jako klavrno.. Veliko praznih in nepotrebnih besed, z že v naprej določenim izidom. Kakopak, gospodarji vedo, kako ravnati s hlapci.

Pojavila se je zgolj ena samcata in osamljena civilna pobuda proti takšni politični samovolji. Prišla je iz društva Hervardi, ki pa je bila zaradi njihovega nacional-socialističnega predznaka v medijih in s tem povezanih predsodkovvsebinsko skoraj povsem prezrta, pomembnost tega dejanja pa je bila izničena. Pobuda za presojo ustavnosti preprečitve razpisa ratifikacije Lizbonske pogodbe še čaka na vrstni red na Ustavnem sodišču. Glede nato, da se tam za zmanjševanje sodnih zaostankov uporablja predvsem strategija iskanja proceduralnih napak in lukenj, ne pa dejanska vsebinska in stvarna presoja ustavnosti in zakonitosti ravnanj, ni veliko upanja, da bi v kratkem ugotovili tisto, kar je očem očitno.

Kakšna oblika demokracije se nam obeta v prihodnje!? Demokracija, ki bo kot taka le v zlorabi imena; demos-kratein, namreč pomeni vladavina ljudstva. Kot alternativo se nam prodaja posredno demokracijo, kjer dobimo zastopnike za katere ne bomo vedeli kakonas zastopajo. Vse bo ponovno postavljeno stran od nas in tam se bo oblikovalo politike, tam se bo odločalo in odločilo. Mimogrede - vladavina in oblast ljudstva je še vedno zapečatena v 3. členu naše domače ustave, pa ravno „posredni politiki“ poskrbijo, da se „neposredna politika“ ne more uveljaviti.

Torej nasv EU sami in v »slovenski EU« čakajo zgolj vladavine gospodarskih in političnih elit ter ponoven vzpon birokratizacije in militarizacije, saj se omenjene elite lahko le na ta način vzdržujejo ter ohranjajo - in seveda obvarujejo tudi pred nami, drugimi, drugačnimi, kritično mislečimi. Za takšne oblike sistemov obstajajo druga imena, demokracija ni eno izmed njih.

Če evropski ustavi prvič ni uspelo in je bila demokratično zavrnjena v dveh državah članicah EU, v Franciji in Nizozemski, se trik „za publiko“ bolj spretno, premišljeno in strateško načrtovano ponovi tako, da se besedilo nove pogodbe minimalno spremeni, maksimalno preštevilči in že v naprej izključi državljanke in državljane iz možnosti, da izrazijo svoja mnenja, svojo voljo, svoja hotenja.

Že samo to dejstvo je zaskrbljujoče in vzbuja strah. Kako pravzaprav nimamo nobenega vpliva in veljave, kako nič ne štejemo za naše vlade, ki si nas lastijo ter si dovoljujejo jemati pravico, da govorijo in odločajo v našem imenu.

Zakaj se evropski politiki bojijo vprašati za mnenja ljudi, ki jih bo Lizbonska pogodba zadevala in zavezovala? Ali ne verjamejo in niso prepričani, da je vsebina pogodbe dejansko taka, da bodo državljanke in državljani EU z njo zadovoljni, da bodo želeli živeti v takšni Evropi, kjer so prioritete vse prej kot spoštovanje človekovih pravic, ohranjanje in razvoj socialne države?

Nacionalne ustave bodo v mnogih pogledih le še dodatek in okrasek.

»Slovenski politiki so majhni po moči in ubogi v duhu. Klanjajo se imperialnim gospodarjem, ki se jim skušajo pokazati kot pridni hlapci. Za nagrado bodo dobili dobre službice in nekaj dolarjev. Kaj pa narod? Ta naj ostane zadaj, ljudje naj bodo mirni in poslušni, zadovoljujejo naj se z gigamarketi in s televizijskimi nanizankami.

V prihodnosti nas čaka trd boj. Poniglave politike bo treba odsloviti in na njihovo mesto postaviti nove, boljše, pravičnejše. Ker želimo demokracijo, bodo v prihodnosti politiki skromni predstavniki naroda; te bodo ljudje z višjo zavestjo in skladno z moralnimi načeli zamenjali vsakič, ko bo kdo hotel delovati po svoje in sledeč lastnemu narsicizmu. V resnici je izbira zelo preprosta: prihodnja država bo socialna in pravična ali pa je sploh ne bo.«*

Elena Pečarič

Svetujem vam še ogled naslednjih video-posnetkov:

MEP Exposes The EU Lisbon Treaty!!!

END OF NATIONS - EU Takeover & the Lisbon Treaty

*Dušan Rutar, Noam Chomsky, O anarhizmu & demokraciji, UMco, Ljubljana, 2003, str. 296


Nazaj na: O usodi demokracije