Zakaj ne verjamem Pahorju?

Od nekdaj me je pri g.Pahorju motil njegov videz. Ja, ne boste verjeli, prav tisto, kar je mnogim, ne le ženskam, pri njem najbolj všečno. Zna biti, da ga bodo mnoge volile tudi iz tega razloga, to sem že slišala. A moj okus za moške je povsem drugačen, še bolj pa sem izbirčna in kritična, ko gre za politike.

G. Pahor mi ravno zaradi svojega stila oblačenja, »doteranosti«, polizane frizure in zimzelene ogorelosti, že od začetka ni deloval prav resno in prepričljivo kot levičar. Ne vem zakaj me je po svojem imagu in mimiki asociiral bolj na Gianfranca Finija, ki je kot najverjetneja veste, bil vodja Alleanze naziionne, italijanske nacionalne stranke, bivših fašistov, sedaj pa se je v novi koaliciji pridružil Berlusconiju in postal predsednik parlamenta. Res spontana asociacija, ki bi mu jo dobronamerno, iz preventive in v njegovo korist ter kot stilski nasvet povedala, ko bi za to imela priložnost. Zdel se mi je namreč, razen te malenkosti, eden bolj uspelih politikov v našem prostoru, za razliko od mnogih diletantov, ki se trudijo ne govoriti v narečju. Pameten, razgledan, uglajen in izjemen retorik, dejansko pravi potencial za prihodnost.

A kasneje sem ob mojih srečanjih in izkušnjah z njim, za časa njegovega predsedovanja Državnemu zboru, z obžalovanjem ugotovila, da je zgolj še en pretkan politik in le spreten retorik brez prave vsebine, ki se skriva za krinko navidezne politične korektnosti. Velike, pomembne ter pompozno zveneče besede, ki sprva naredijo vtis, a ko jih premisliš, se vprašaš: «O čem govori in kaj je hotel povedati?«

Politična korektnost nekega politika pa gre vedno v korist tistih, ki že imajo v rokah vse koristi in vzvode moči., ne pa v prid nezaščitenih, šibkejših, ranljivih, ki od lepih besed, velikih obljub in politike brez dejanj nimajo nič. Zanimivo je bilo opazovati kako je bil g. Pahor velikokrat pripravljen za sodelovanje, podporo in dialog z vladajočo koalicijo, seveda se v dobrobit ljudi, napredka in razvoja. Mnogi, tudi iz njegove stranke, so mu to njegovo kooperativnost zamerili, čeprav mu le tega ne morejo vreči kot očitek, ker jih vodi v »rast in oblast«. Včasih se je celo zazdelo, da se je kar spozabil, da je zaenkrat še vedno del opozicije in še ne na vrhu vlade. Se zgodi, da se spozabi.

Ali ste res verjeli, da je kdaj imel dejanski namen kandidirati za predsednika Republike? Pa ne da res? To je bila zelo dobro izvedena medijska samopromocija, ko se je ugibalo ali bo ali ne bo. In on, ki se ni hotel izreči in nas je vedno znova puščal v negotovosti, hrepenenju ter trdil, da bo o njegovi kandidaturi odločila stranka. Prav gotovo bi zelo verjetno zmagal in ravno tega se je bal.

Biti predsednik Republike ni dovolj in zadosti, ko si še tako ambiciozen, mlad in poln dobrih potencialov ter predispozicij, da lahko postaneš predsednik vlade ter s tem posežeš po večjih pooblastilih, moči in oblasti ter odgovornosti. Sama bi na njegovem mestu najverjetneje ravnala enako. To je neprimerno večji izziv za posameznika, za zasedbo mesta predsednika Republike, bo še vedno dovolj časa in priložnosti, nekje po 70 letih, ko bo opešala kondicija in bo večina ambicij »že potešena«. Tisto, kar se je kazalo kot moj predsodek ali apriorna sodba do njegovega videza, ki mi je deloval moteče, saj nekako ni sovpadal ali odražal tega kar naj bi zastopal in zagovarjal, se je kasneje postopoma in sčasoma izkazalo, da je pravzaprav skladen s tem, za kar se gospod Pahor zavzema in kar s svojo prefinjeno retoriko želi zakriti, zamolčati, zanikati. Svojo »tretjo pot«, ki je zelo samosvoja in izrazito neoliberalno naravnana, kjer se favorizira in podpira logiko kapitala, kar pa vemo, da se tepe s konceptom socialne države, blagostanja za vse in enakih možnosti. In prav, ko govorim o enakih možnosti, mu ne gre verjeti, saj je v bližnji preteklosti imel več priložnosti, da bi uveljavil in udejanjil politiko enakih možnosti in priložnosti.

Elena Pečarič