Brez zaveznikov?

Ministru za javno upravo je uspelo. Nov plačni sistem je zaprt. Septembra bodo v javni upravi višje plače. Okoli 160.000 jih bo. Med njimi ne bo sodnikov. Ti stavkajo. Ampak tudi to najbrž ne bo pomagalo. Le redki se namreč zavedajo pomena njihove stavke.

Kaj hočejo sodniki? Hočejo biti izvzeti. Ali imajo prav? Si zaslužijo višjo plačo kot zdravniki? Kot univerzitetni profesorji? Kot TV zvezde? Morda. A vprašanja so tako ali tako zastavljena povsem napačno. Le kdo lahko zagovarja, da so sodniki, zdravniki, profesorji ali TV zvezde javni uslužbenci? Le kje živimo? V realnem socializmu? Najbrž bi težko našli koga, ki se mu to zdi normalno.

Nov plačni sistem naj bi bil veliki dosežek trenutne vlade. Minister Virant pravi, da so z njim zadovoljni skorajda vsi. Kar drži samo glede tega, da je večina sindikatov privolila v predvolilna povišanja plač. Nikakor pa ne glede tega, kakšna so razmerja med poklici. Z njimi so skorajda vsi zelo nezadovoljni in za prihodnost že napovedujejo upor proti komaj sprejetemu plačnemu sistemu.

Edini, ki so povsem nezadovoljni pa so sodniki. Več kot 80 odstotkov vseh slovenskih sodnikov bo do srede opozorilno stavkalo. Zahtevajo, da se sodniške plače uredijo v zakonu o sodniški službi, da so primerljive s plačami poslancev in ministrov ter se usklajujejo tako, da se ohranja njihova realna vrednost. Razumno in zakonito. Konec koncev to zahteva tudi ustavno sodišče.

In prav tu je bistvo problema. Politika, ki hoče določiti višino plač in obseg dela sodne oblasti, se enostavno noče zavedati, da s tem posega v drugo vejo oblasti. In predvsem, da s tem ponovno kaže aroganco politike do sodstva, ki ne zmore spoštovati niti ustavnega sodišča, kaj šele odločitev nižjih sodnih ravni. Hkrati pa skoraj vsakodnevno pridiga o pomenu pravne države.

Kdo vse so javni uslužbenci in kaj je javni sektor je lahko seveda stvar debate. A glede sodnikov je stvar popolnoma jasna. Če seveda živimo v pravni in demokratični državi, ki spoštuje svojo ustavo. Imamo tri veje oblasti. Zakonodajno, izvršno in sodno. Med seboj so neodvisne, vendar povezane in med njimi mora veljati osnovna stopnja spoštovanja ter nedotakljivost avtonomnosti.

Drugače enostavno ne gre. In kadar je politika v tako neizprosnem konfliktu s sodstvom, kot je sedanja vlada že praktično ves čas svojega mandata, je to problem, ki ga sodniki enostavno ne morejo razumeti drugače kot poseganje ene veje oblasti na področje druge. V tem razumevanju so na žalost zelo osamljeni. Javnost namreč do njihovega poklica običajno ne goji pretiranih simpatij.

Za takšen odnos so delno krivi tudi sami. Zaostanki na slovenskih sodiščih so eden glavnih razlogov za kršenje človekovih pravic. Vendar odnos javnosti do vladno-sodniškega konflikta hkrati kaže tudi pomanjkanje zavedanja, kako pomembna je neodvisnost sodne veje oblasti za demokracijo. In to je tisto, ker nas lahko v konkretni situaciji najbolj skrbi.

Jani Sever