Hec je hec

Novinarji in politiki z desne in leve protestirajo zaradi tajkunstva in upravljanja Dela in Večera. Boško Šrot prodaja Mercator, v Pivovarni Laško pa tajkunstva obtožujejo predsednika vlade.

Boško Šrot je četrtino Mercatorja prodal avstrijski investicijski banki Raiffeisen. Ugibanja za kaj v resnici gre so seveda takoj eksplodirala. Izdaja nacionalnega interesa. To je komentar, ki je najprej pri roki. A ugibanja gredo tudi v smer, da je to samo prvi korak na poti, ki bo pripeljala tuje lastnike tudi v Delo. Ob tem je zanimivo, da si večina tega najbrž v situaciji, ki vlada v še vedno največjem slovenskem časniku, iskreno želi.

Istočasno je iz Laškega prišla še precej bolj šokantna novica. V Pivovarni Laško trdijo, da je predsednik vlade Janez Janša, preko poštnih nabiralnikov v tujini želel postati lastnik Dela in da je minister za gospodarstvo, na podoben način, želel postati lastnik Term Čatež. Za predsednika vlade so zapisali celo: “Iz podpisanih opcijskih pogodb je razvidno, da je želel izpeljati prikriti menedžerski prevzem… “.

Uf, zdaj čakamo na faksimile opcijskih pogodb. No, do volitev je vseeno še nekaj časa. Ampak grožnja je huda in bi za predsednika vlade lahko bila usodna. Saj ne more biti res. Da bi predsednik vlade kupoval podjetja preko tujine, prikrito in za velike denarje, ki jih gotovo nima, saj njegovi prihodki v zadnjih desetletjih niso bili ravno veliki. Gotovo so bili celo manjši od Šrotovih.

Mercatorjeva zgodba je neverjetno velika. Največji trgovec, velike medijske hiše, nekaj tajkunov in predsednik vlade. Eksplozivna mešanica. Bolj ko se predsednik vlade trudi dokazati, da z vsem skupaj praktično nima nič, bolj se pogreza v neprijetno zgodbo. Andrijana Starina Kosem je z zadnjo trditvijo, da je na znamenitem sestanku Janez Janša zahteval, da se preneha pisati zapisnik, udarila še ostreje kot prej.

In prav nič ni videti, da se bi saga o najboljšem sosedu lahko mirno končala. Udarci, ki si sledijo so samo vedno močnejši. Ali res obstajajo dokumenti, ki bi dokazovali Janševe poštne nabiralnike in morda celo kakšne bančne račune v tujini? To bi odprlo vrsto neodgovorjenih vprašanj iz preteklosti. Seveda pa bi bilo v ospredju eno samo. Od kod premieru denar. No, če dokazov ne bo, bo predsednik vlade še enkrat zmagovalec.

Na drugi strani se zdi, da bo Boško Šrot v vsakem primeru ostal precej osamljen in nepriljubljen. Tudi če se bo na koncu znebil tudi Dela, ki njegovi podobi trenutno morda celo najbolj škodi. Zdi se, da je ostal popolnoma brez zaveznikov. Jih ne potrebuje? Morda res ne. Ampak, če pri pivu to najbrž ni nepremostljiv problem, je z mediji drugače. Mediji živijo od svoje podobe. O njej pa na koncu vedno odločajo uporabniki, gledalke, bralci. Ko jim podoba ni všeč, gredo drugam.

Lastništvo medijev ni kar tako. Pa naj gre za Delo ali RTVS, ki je z zadnjo uredniško sugestijo o tem, da iz Omizja umaknejo Matevža Krivica enega od glavnih motorjev Odbora iz leta 1988, prestopile vse meje dobrega okusa. Obvladovanje medijev predpostavlja tudi odgovornost do javnosti. In čeprav drži, da vse ni enako opaženo in da pogosto javnost marsikaj požre, se prevelike doze arogance lastnikom praviloma maščujejo. Zdi se, da sta glede tega na dobri poti obe strani v tajkunski vojni.

Jani Sever