Nedotakljiva dotakljivost

Ko sem oni dan v medijih zasledila novico o tem, da so globoko v amazonskem pragozdu odkrili novo, še nedotaknjeno pleme, se mi je kar malce milo storilo. Helikopterski posnetki so iz ptičje perspektive izgledali čisto filmsko - sredi zelene džungle je majhna razpotegnjena vasica z nekaj preprostimi bivališči. Kdove čemu služijo in kaj se tam notri počne. In na fotkah so ljudje, prebivalci te vasice, vidno vznemirjeni zaradi letala nad njimi, s sulicami v rokah in v obrambnem položaju. Ah, kako vznemirljivo.

Nedotakljivost plemena je šla v maloro. Veliki jekleni ptič (ali kakorkoli si pač naključni predstavnik plemena letalo brazilskih oblasti že predstavlja) jih je napadel. Zgodbo o njihovem obstoju je nato odnesel v civilizacijo in morda prav v tem trenutku radoveden in ambiciozno avanturistični novinar preži iz amazonskega gozda in jih snema (morda so ga tudi ravnokar opazili in na ognju že grejejo mast, da ga spečejo in pojejo).

Verjetno bodo kmalu uleteli tudi snemalci, znanstveniki in še kakšni strokovnjaki, da s plemenom navežejo stik. Da se jim bo lahko čudil ves svet.

“Glejte, še eno pleme. Eksotika. Uau, kako primitivno ljudstvo!”

In ko bomo čez nekaj časa gledali dokumentarec, v katerem bo edini preživeli v kamero v nerazumljivem jeziku nekaj govoril in z rokami kazal (in ženski glas ga bo sinhroniziral), bomo morda izvedeli, da je pleme izumrlo, ker so beli ljudje iz civilizacije prinesli neke čudne neozdravljive bolezni (nahod, pljučnico, prehlad, lenoritis, stres…). Morda pa bo pleme izumrlo zaradi nekontrolirane sečnje pragozda, od katerega so življenjsko odvisni.

Pa obrnimo situacijo. Lahko pa si tudi predstavljamo, da k nam, v naše majceno škatlasto stanovanjce, uletijo neki ljudje iz neke iks civilizacije. Ko takole mirno zajtrkujemo na domačem vrtu se od nekje prižarčijo čudni razskovalci in nas civilizirajo. Potem dobimo neko čudno bolezen in umremo.

Če po naključju preživimo, smo žive priče in kot razstavni eksponat nas obesijo v steklene stolpiče in nas priklopijo na vegetacijske cevke. Vsak dan se sedemkrat prežarčimo v virtualno okolje, kjer nas trenirajo za preživetje v novem svetu. Ta civilizirani nas hodijo vsak dan masovno opazovati, mi pa se moramo delati, kot da je to normalno. Pravijo nam, naj živimo normalno naprej. In čudijo se nam, beležijo naše obnašanje in o vsem tem poročajo svojim nadrejenim.

Oblečejo nas v svoje cunje (ali pa pač slečejo, ker je v iks civilizaciji morda to navada) in civilizirajo. In potem imamo na novo civilizirane potomce, ki jim lahko razlagamo, kako je bilo naše življenje preden so nas odkrili.

Si zgolj predstavljam. Pa me še vedno stisne, ko vidim tiste fotografije in se zavem človeške neumnosti.

Medtem pa gledam bushizme, se čudim misicam, plačujem položnice, razmišljam o potovanju, ugašam luči v hiši, poslušam dežne kaplje in zvok računalniške igrice tam v zgornjem stanovanju.

Narobe svet. Zakaj neki se nisem rodila na Andamanskih otokih? Po možnosti v plemenu Sentinelese. Tam bi menda lahko preživela tudi cunami.

Katja Lenart