Mediji čigavi?

Lahko bi imeli bistveno bolj neodvisne medije. Namesto, da so prodali delnice in so kupili avtomobile, bi morali obdržati delnice in ohraniti lastništvo. Tako je nedavno govoril Matjaž Gantar, šef KD. SDS opozarja na tajkunizacijo medijev in lastništvo Pivovarne Laško. Opozicija na RTVS in Slovenski tednik. Danes bo o tem nekaj besed izrečenih celo v Državnem zboru.

No, začnimo z Gantarjem, ki ima seveda prav. Čeprav se hkrati spreneveda. Njegova predpostavka je podobna pravljici samoupravnega socializma. Konec koncev, tudi delavke Mure so si seveda same krive za svojo usodo. Le zakaj niso obdržale delnic in uspešno vodile firmo v nove kolektivistične čase? Poleg tega je povsem jasno, da večina novinark in novinarjev, ki so trenutno zaposleni v slovenskih medijih, enostavno niso imeli te priložnosti. So pač premladi. Ali pa so v novinarstvo zašli prepozno.

Sam nikoli nisem dobil nobenih delnic nobenega medijskega podjetja. Tudi s certifikati nisem imel kakšne pretirane sreče. Ampak privatizacija je pač ruleta. In Gantar ima seveda prav, ko pravi, da ima precej ljudi zaposlenih v medijih, ki jamrajo o neodvisnosti, lepa stanovanja ali hiše. Brez certifikatne privatizacije jih gotovo ne bi imeli. Slovenska privatizacija, tako kot vsaka, je bila nepravična že v osnovi. Tako glede certifikatov kot glede tako imenovanih “Jazbinškovih” stanovanj. Ampak njena izvedba je pač predstavljala nekakšen družbeni konsenz. Drugače se je ne bi dalo izpeljati.

Mediji so grozni. To je precej razširjeno mnenje. In za grozo so odgovorni lastniki. To je spoznanje, ki počasi prodira tudi v Sloveniji. In kdo so lastniki medijev v Sloveniji? Zakaj je to tako zelo nerodno? Zakaj jih toliko čuti potrebo po skrivanju? In kaj jim lastnina prinaša? Samo dobiček? Tega pri velikih vsekakor ni malo. A nemogoče se je znebiti vtisa, da je še posebej v gospodarstvu, ki je v tako veliki meri državno in odvisno od volje vladajoče politike, pomembnejša od dobička moč, ki jo prinaša javna beseda.

Skrivalnice so zanimive. So nekakšna slovenska posebnost. Samo za okus si zastavimo nekaj hitrih retoričnih vprašanj. Od kod denar za zagon nekega tednika in masivno oglaševanje, ki stane nekaj sto tisoč evrov? Od kod denar za nakup delnic nekega drugega tednika nekemu funkcionarju, ki vodi neko društvo? Kako lahko skupina ljudi kupi nek dnevnik za nekaj deset tisoč evrov, čeprav so ga samo nekaj mesecev prej lastniki prodajali za skoraj milijon? Ali kako je mogoče, da ima urednik nekaj ne zelo donosnih projektov premoženje vredno nekaj milijonov evrov in hkrati ugled, ki mu zagotavlja, da ga veliki mediji redno vabijo v goste kot neodvisnega analitika?

Lastniki so in bodo. In zelo dobro je, če so znani. Konec koncev to prinaša odgovornost. Skrivanje je prav v interesu tistih, ki nočejo odgovornosti, ki želijo samo ugodnosti. Samoomejevanje je trenutno morda ob tajkunstvu najbolj popularna beseda v Sloveniji. Kar je vsekakor kul. Ampak pričakovati samoomejevanje od lastnikov, ki se niti nočejo razkriti, je popolna utopija. Ubogi novinarji.

Ubogi novinarji? Nedavno sem se pogovarjal z neko sociologinjo iz zahodne Evrope. Bila je skorajda zgrožena, ker v pogovorih s slovenskimi novinarji ni doživela, da bi kdo govoril o profesionalizmu, o kvaliteti, o slogu, o dostojanstvu… Namesto tega so vsi brez izjeme govorili o levih in desnih novinarjih. In pika. Nerodno. Zadnjič se mi je tako za hip zdelo prav fino, ko mi je neka kolegica rekla, da ne ve, kam bi me dala. Ampak zakaj bi me sploh kam dala? Saj se kar sam vsak dan postavim, kamor se mi zdi, da je prav.

Je to samocenzura? Ali samo samoomejevanje? Izraza sta si tako blizu pa jih ljudje tako drugače dojemajo. In še to. V Državnem zboru bodo govorili tudi o medijih. Ali mislite, da bodo povedali kaj, česar še ne veste?

Jani Sever