Spremenljivi obrazi verzov,
blebetanje,
cefranje cvetnih pogrinjkov.
Sred kaplje tišine,

rdeča tekočina koplje predore
do žarčenja zore,

ljudje še vedno nimajo zdravila
za žalost in eter.

Pesmi na samostrelih letijo v nebo.
Maternice se krčijo v izrojenih premikih.
Na tleh so pasovi iz kože.

Palčki se stiskajo bliže, na vrtu Ljubljane
so postavili mline in ljudje bežijo,
da jih ne slišijo,
ko peljejo otroke v samostanske celice.
Ropotulje padajo po tleh.

Vse je le cvetni prah.
Kaplja, ki pade v deviško telo
kot krvnica.

Brenkalo neutolažljive pesmi
z veličino omame,

da je izgovorjena beseda,
v velikosti

v velikosti
rože.

Anja Fabiani