Pri RTVS vsi vemo, kam pes taco moli. Je pa glede tega veliko sprenevedanja. Dopisnica Mirjam Muženič ne more več delati na nacionalki, ker je kandidirala na listi LDS. Vinko Vasle, direktor radia, seveda lahko piše kolumne za spletno stran SDS.

Komedija je dobro prikrita. In kar nekaj je seveda novinarjev, ki so profesionalci in zelo korektni. A vrh predstavljajo uredniki in novinarji, ki so lahko naklonjeni eni od političnih strank. Lahko so tudi malce popustljivi do vlade. Definira jih predvsem to, da imajo svoje naloge, ki jih eni opravljajo bolje, drugi bolj partizansko. RTVS se je z Grimsovim zakonom pravzaprav zelo radikalno spremenila. Če je prej na nacionalni RTV veljalo pravilo, da ima praktično vsaka močnejša politična struja tam svoje kanale, so se nepisana pravila zatem oblikovala na novo. Pri tem imajo pomembno zaslugo novinarke in novinarji. Morda celo pomembnejšo kot sprememba zakonodaje in novo vodstvo hiše.

V starih časih je veljalo, da je oblast imela več vpliva, a da je opozicija vedno imela svoje partizanke in partizane, ki so po eni strani lahko zagovarjali napake njim bližnje politike ter po drugi strani brezkompromisno razkrivali afere oblasti. Prav na nacionalki so v času, ko se je pred leti prebijala na oblast, najbolj vneto branili poteze SDS in hkrati najbolj brezkompromisno razkrivali klientelizem in korupcijo takratne LDS. Ta slika se je po Grimsovem zakonu popolnoma spremenila. V informativnem programu RTVS je postala povsem enostavno prepoznavna tendenca po relativiziranju domnevnih napak bivše oblasti in hkratna ideološka naravnanost, ki gre lepo vštric s “pomladno” politiko.

Premik je bil dosežen hitro in enostavno. S pomočjo nekaj niti ne preveč opaznih kadrovskih potez. Da ne bo pomote, zgodilo se ni nič pretirano novega. Podobni kadrovski premiki so se dogajali že prej in oblast je vedno poskrbela, da so vodilne funkcije obdržali ljudje, s katerimi je vsaj nekoliko lažje komunicirala. A v starih časih so novinarji partizani “pomladi” ostali na svojih položajih, čeprav morda niso mogli biti ves čas v prvih bojnih vrstah. Ne le to, z vztrajnostjo so pogosto jurišali na najbolj izpostavljene termine in če se jim je kdo od nadrejenih postavil vsaj na videz po robu, so zagnali vik in krik o cenzuri. Mimogrede so medtem še opravili dopolnilne študije in si tako dvignili kredibilnost ter vztrajno čakali na svoj trenutek, za katerega je bilo seveda ves čas jasno, da bo neizogibno prišel.

Partizani levice, ki nikoli niso bili tako zelo vneti vojščaki, so ravnali drugače. Ko so prišle zamenjave, so večinoma zapustili RTVS. Presenetljivo, vsi so našli dovolj dobro plačane in pogosto precej manj zahtevne službe, a tudi nekoliko bolj daleč od oči javnosti. Nekateri so odšli, še preden so sploh prišli v nevarnost, da bi izgubili svoj položaj. Bilo jim je pač neznosno, da so se razmere spremenile, da je vzdušje postalo drugačno. Je bil to znak pokončnosti? Oziroma znak profesionalizma? Ali lahko njihovo reakcijo pač razumemo kot moderen odgovor? Če imaš težave v službi, si poiščeš drugo delo. Če je to seveda mogoče. Kakorkoli, poslej je RTVS še hitreje in še bolj temeljito spremenila svoj značaj.

Nova oblast, kljub temu da je predsednik vlade večkrat ponovil, da urejanje razmer na javni televiziji ni njegova prioriteta, na RTVS prinaša nove apetite in nove strahove. Vodstvo RTVS pravi, da je nizka raven politične kulture v Sloveniji dejstvo: »Zastrašujoče in za demokracijo nevarno početje pa je njeno poslabševanje ob očitnem vodenju in usmerjanju tovrstnih prizadevanj s strani ene vladnih parlamentarnih strank.« Lahko bi se strinjali. Vprašanje je samo, na katero stranko bi ob tem pomislili. Možnih odgovorov je vsekakor več. Dva ponujajo pisma vodstva RTV in Liberalne akademije. A vedno si je mogoče predstavljati še kakšnega. Tretji pa itak zmaga, kadar se spopadata dva.

Jani Sever