Trenutne gospodarsko-politične razmere pri ljudeh zbujajo strah. Ta strah je povsem razumljiv, saj se mnogo ljudi sooča z možnostjo izgube službe, nedvomno pa so zgubili zaupanje v politike. Danes pa moramo biti pozorni na vlogo akademske in poklicne stroke, ki funkcionira kot del kapitalizma, kar preprečuje, da bi se ljudje s gospodarsko-počitičnimi ukrepi spopadali s krizo. Ta stroka je psihologija. Psihologija na fakultetah in klinikah uči, kako morate korigirati svoje napačno razmišljanje in spremeniti vedenje, da boste lahko spet srečni. A kakšen je scenarij?

Obstajajo trije vidiki tega scenarij. Prvi je individualizem, na katerem temelji psihologija. Ta individualizem razstavi relacijske vidike človeškega delovanja, in ti vidiki so potem kasneje ponovno vpeljani kot bi bili ’spremenljivke’. S tem je sama individualnost človeške izkušnje, ki črpa svoj pomen in vrednost iz zgodovine medsebojnega sovplivanja razkrita. Drugi vidik je esencializem, v katerem so lastnosti človeške dejavnosti ločene druga od druge tako, da jih lahko razvrstimo in dodelamo v okviru psihološkega modela osebe. Ta esencializem nato uredi razlage o tem, kaj ljudje lahko in česa ne smejo početi glede na ustaljene mehanizme ali postopke. 

Tretji vidik je normalizacija, ki deluje preko posploševalne predstave človeških bitij, običajno z namenom potrditve superiornosti kulture, iz katere te predstave izhajajo. Danes to ponavadi potrjuje superiornost angloameriške kulture, v kateri je psihologija tako močna, in se nato globalizira. Ta potem opredeli, kdo je abnormalen. Psihologija deluje ob boku psihiatriji in na nekaterih koncih sveta celo s psihoanalizo kot delom aparata, psi kompleks, in kot delom procesa psihologizacije. 

Psihologizacija preko izkustvene zavezanosti vpliva na psihološke razlage, ne le tistega, kar se dogaja vsakemu posamezniku, temveč tudi tistega, kar se dogaja družbi. Televizijske oddaje z nasveti in preobrazbami napajajo te razlage in spodbujajo ljudi, da se počutijo kot da so globoko znotraj sebe. In tako jezik psihologije nadomesti politične razlage, in ta jezik omeji manevrski prostor, predvsem pa omeji družbeno spremembo.

Ko ugibamo o tem, kaj je prignalo bankirja do krize zaupanja in ko si predstavljate, da bi za rešitev krize morali spremeniti svoj način razmišljanja in občutenja, ste udeleženi v tej psihologizaciji. To je prepričljiva ideološka prevara, alternativa kapitalizmu pa mora vsebovati tudi alternativo psihologiji.

Ian Parker