Kaj neki je bil pravi razlog za odstop hrvaškega predsednika? Odgovora še vedno ni. Je šlo za strahopetnost ali za državotvornost? Sanader, ki na začetku o razlogih za svojo odločitev tako rekoč ni govoril, je na koncu pokazal na Slovenijo.

Vsekakor je bil politični manever skrbno pripravljen. Hrvaška bo, kot kaže, v najkrajšem možnem času dobila novo vlado, ki ne bo kaj prida drugačna od prejšnje, čeprav bo v njej mnogo novih imen. In dobila bo predsednico vlade, ki ji analitiki ne prisojajo kakšne trdne politične volje in karizmatičnih sposobnosti. Kakšna bo Sanaderjeva naslednica, bo pokazala prihodnost. Želje na tej in oni strani meje, da bi njena vladavina bila uspešna, so nekako preuranjene. Danes je v prvi vrsti ugibanj še vedno Sanader in razlogi za njegov odstop, ki je Kosorjevo nepričakovano postavil v prvo vrsto.

Možnih razlogov za njegov odstop je na prvi pogled precej. Glavnih osumljencev je vsaj pet. S tem se strinjajo tako rekoč vsi. Sander naj bi si želel kandidirati za predsednika republike. Korupcija je na Hrvaškem precej vsakdanji pojav in predsednik vlade je menda vpleten v široke mreže, v katere bi se lahko na koncu ujel tudi sam. Obveznosti do haškega sodišča za vojne zločine so zoprne in jim nekako ni videti konca. Poleg tega je recesija Hrvaško hudo prizadela, govori se o nevarnosti državnega bankrota. In potem je seveda tu Slovenija z blokado hrvaškega vstopanja v EU.

Sanader si najbrž res želi postati predsednik republike. A način, ki naj bi ga izbral, da bi dosegel ta cilj, ni najbolj prepričljiv. Nasprotno, njegov odstop mu je kandidaturo celo otežil. Reakcija hrvaške javnosti na odstop vsekakor ne napoveduje njegove kandidature. Mnogi so celo prepričani, da po odstopu enostavno ne more več biti kandidat za mesto predsednika republike, ki ima na Hrvaškem nekoliko večjo težo kot v Sloveniji. Poleg tega naj bi imel podobne ambicije njegov strankarski kolega Hebrang, ki se menda na naskok na to funkcijo pripravlja že nekaj časa.

Ostali razlogi so bolj povezani kot se zdi. V okoliščinah hude gospodarske krize ima Hrvaška resne težave z vstopanjem v EU. Ne gre le za Slovenijo. Največja ovira je še vedno sodelovanje s sodiščem za vojne zločine v Haagu. Nekaj dni pred odstopom pa je Sanader v Bruslju menda slišal tudi zahteve po zamenjavi notranjega ministra zaradi povezanosti z delovanjem organiziranega kriminala. Evropska komisija naj bi zahtevala tudi zamenjavo finančnega ministra zaradi vmešavanja v preiskavo sumov pranja denarja in zamenjavo podpredsednika vlade zaradi sumov vpletenosti v pranje denarja.

Kakorkoli, korupcije vsaj v fazi sumov nikakor ne manjka. Hkrati pa gredo namigi hrvaških medijev neverjetno daleč. Organizatorji umora hčerke Zvonimira Hodaka naj bi z umorom grozili tudi Sanaderjevi hčerki, v vse skupaj pa naj bi bil vpleten kar sam notranji minister. O tem naj bi pred svojo smrtjo govoril Pukanić. Sicer pa naj bi podzemlje na Sanaderja pripravljalo celo atentat, če bi začel bolj neposredno upoštevati navodila EU. V takšnih okoliščinah naj bi se Sanader odločil za odstop, hkrati pa je nastala tudi legenda o tem, kaj to pomeni za hrvaško politično strategijo.

Sanader naj bi s tem, da je odstopil, oblast prepustil nekompetentnim in med seboj sprtim radikalnim strujam HDZ, kar naj bi v bližnji prihodnosti omogočilo oblikovanje koalicije nacionalne enotnosti med HDZ in SDP, ki bi jo vodil nihče drug kot sedanji predsednik republike Stipe Mesić. Ta koalicija naj bi bila sposobna velikih korakov na gospodarskem in političnem področju in v odnosih do EU. Legenda je privlačna. V njej so združeni vsi motivi za Sanaderjev odstop. Korupcija, vojni zločini, recesija, celo Slovenija, čeprav je nihče v zvezi s tem eksplicitno ne omenja.

Je pa Slovenijo kot glavni razlog za svoj odstop izpostavil sam Sanader. Mu lahko verjamemo? Vsekakor so bila sporočila s Švedske in iz Evropske komisije tik pred njegovim odstopom za Hrvaško zelo neugodna. Enostavno, Hrvaška in Slovenija se morata dogovoriti. To je to. Kratko in jedrnato. Nič drugega ne pomaga. Nihče ne bo članici unije zvijal rok in vsiljeval rešitev. Kaj torej ostane Hrvaški v tem primeru? Popuščanje se zdi ob slovenski rigidnosti (kaj to pomeni za slovensko podobo v EU je drugo vprašanje) edina mogoča pot, na katero pa Hrvaška trenutno nikakor ni pripravljena.

Hkrati pa se je ob zaostritvi razmer pokazalo temeljno nerazumevanje evropskih procesov s strani hrvaških oblasti. Hrvaška še vedno upa, da lahko EU, kot pravi Sanader, udari po mizi in disciplinira eno od svojih članic. Hrvaška oblast, kot je videti, ne ve, kaj je Evropa ali pa se samo spreneveda, kar je sicer bolj verjetno, a ne spremeni ničesar. Za Evropo je namreč veto sveta stvar, pa naj gre za veliko Francijo ali mali Luksemburg, ko se bo podrl ta princip, je ideje o Evropski uniji konec. Odstop premiera ene od kandidatk za članstvo v uniji tega ne more spremeniti.

In kaj vse skupaj pomeni za Slovenijo? Kakršno koli zadovoljstvo bi bilo zgrešeno. Zdi se, da bo poslej sosedstvo s Hrvaško še bolj napeto in da popuščanja v kratkem ne moremo pričakovati. Po drugi strani pa drži, da bi lahko Sanaderjev odstop vendarle omogočil začetek novega stila pogajanj z EU, ki je bila in ostaja daleč najbolj pomemben hrvaški strateški cilj. Če Kosorjeva tega ne bo zmogla, bo pač na vrsto prišel nekdo drug. Slovenija pri tem na žalost nima nič. Namesto da bi spodbujala bolj evropsko Hrvaško, se je (v veliki meri po svoji krivdi) znašla v situaciji, v kateri postaja žrtveni kozel vseh hrvaških težav.

Jani Sever