“Ah, kako sta lepa…”, je zavzdihnila Štefka, ko sem se ustavila v trafiki.
Pred roke mi je pomolila papirnat svaljek, cela gora jih je ležala tam na polici in na vseh naslovnicah se je v mojo komaj prebujeno vidno polje zažirala ista fotografija. Janez in Urška, idealen par.

“Poglej, no…kako sijeta! Prmejduš, je bil že čas, da se vzameta, anede?”, se gospa obrne proti meni.
Nasmehnem se ji, pa ne zato, ker bi jo poslušala. Prav dol mi visi za Janeza in Urško, všeč mi je gospa in njena sveta preproščina. Kakopak, vse skupaj je tako lepo, da je že kar kičasto. Razumem jo. Saj sem odrasla tukaj, v tej podalpski deželici. Jasno mi je, na kaj tripamo Slovenci, vem, kako funkcionirajo/-mo mediji. In ločim med realnostjo in fikcijo. V realnosti sem gor (z)rasla, jebemti.

Nisem kar odšla, vzela sem tisti papirnat drek, dasiravno ga ni časopisnega svaljka, ki bi ga ne bila brala brez odpora. In sem si ogledala tisto fotografijo. Štefka pa nadaljuje.

“A ti poznaš Janeza? Ti si bolj tam, v Ljubljani, pa v medijih delaš…sej si ga že srečala, aneda?”

Ježešmarija, pomislim. Pa kaj potem, če sem ga srečala. Ne poznam ga osebno, pač en gospod, ki se konstanstno svaljka po medijih. Kot množica drugih, o katerih v resnici ne vemo nič. Razen tistega, kar nam ponudijo mediji.

“Pa tale Urška…maaarija, a veš, da moja nečakinja je pa z njo v šolo hodila! Vedno je bila taka pridna punca, ta Urška…lepo je faks naredila, pa šiht dobila…Joj, kako sem jaz moji Petri ves čas govorila…naj gre medicino študirat, tam bo ziher spoznala kakega fejst deca, pa iz sebe bi kaj naredila, ziher…pa me ni poslušala, je šla neko filozofsko zadevo naprej študirat…pa še zdaj ni doštudirala…”

Spet se nasmehnem. Nima smisla, ne bi razumela. Niti se mi ne da.

Poslušam dalje, kaj pa naj. Poznam to mentaliteto, tako pač je.

“Še zdaj ni doštudirala, naša Petra. Trideset let je že stara, pa nima nič. Nima službe, nima otrok, nima družine…še faks je obesila na klin. Ah, Katja…ti si vsaj nekaj dosegla. Naša pa nič, čisto nič. Pa vedno bolj stara je, vedno težje bo našla moža…”

Priznam, lahko bi se spustila v debato in ji razložila nekaj stvari o življenju. Pa sem se ji zahvalila za pogovor, ji stisnila roko v pozdrav in rekla naj lepo pozdravi svojo hčer. Poznam jo, čisto nič ni narobe z njo. Pravzaprav je glasbenica, zelo dobra. Tik pred diplomo na Filozofski fakulteti, ravno zadnjič sem jo srečala v Ljubljani. Od glasbe ne more živeti, jasno, ni akademska glasbenica. In zato pač dela v nekem baru, da lahko preživi. Očitno jo lastna mati precej slabo pozna.

In vem, da ne živi klasičnega limonadastega življenja, nima lepega in bogatega zaročenca (s sijočim nasmehom in debelo denarnico). Živi v podnajemniškem stanovanju s svojo punco. Pa kaj potem. Mati pač živi v svojem milnem mehurčku in njen svet se ta hip vrti okoli Urške in Janeza.

In se odpeljem proti domači hiški, v tisto majhno slovensko vas, kjer sem celo otroštvo poslušala podobne gostilniške debate gospa in gospodov, ki se obiskujejo s flaško domačega šnopca in pametujejo o tem, kaj je prav in kaj narobe.

Pravijo mi, da mi je lepo, ker nimam nobenih skrbi. Nimam še svoje družine, nimam otrok, dobro da zgledam za svoja leta. Da sicer čakajo na mojo poroko in otročke, a vsaj zabluzila da nisem. Veliko mojih vrstnikov se je obesilo, veliko jih je pristalo v psihiatričnih ustanovah. In meni je, tako pravijo, uspelo.

Ne ga srat? A res?
Samo zato, ker sem iz neke majhne slovenske vasi našla pot v to našo belo Ljubljano, ker se gibljem okoli teh znanih Slovencev?
In zdaj čakajo, da se poročim s kakšnim od teh politikov, čakajo na svojo podgorško junakinjo. Na idilično poroko s princem iz sanj, bogatim in pomembnim.
In o meni v resnici ne vedo čisto nič.

In prav nič ne vedo o zloglasnima Janezu in Urški. Je že res, da se lepo smehljata, ravnokar sta se vzela, pred očmi javnosti. In potem bosta zvečer ležala v postelji in se dala dol. Kot že neštetokrat prej in kasneje. Morda se bosta vsemu skupaj iz srca režala, še nekaj dni se bo na veliko govorilo in pisalo o njuni poroki.

Pozabili bomo na njegovo politično senco, pozabili bomo, da smo pred meseci, leti bemtili čezenj, ko je (ali pa tudi ne) počel lumparije. Zdaj je vzel tole fejst deklino in če je tako, pa že ni slab možakar. Prmejduš, da je dobil luštno ženko. Ni da ni. Lep par sta, za zjokat.

In res je, fikcija je tako prekleto lepa, da je realnost postala že prav kičasto grda.

Katja Lenart