Dobili smo vpogled v delo vlade. Tema je bila izvrstna. Zmanjšanje števila zaposlenih v državni upravi. Hkrati smo bili deležni posnetka, v katerem hoče bivši nadzornik razgoniti bando na RTVS. Pazite, mikrofoni so vklopljeni!

Kako lahko vlada na svoji spletni strani po pomoti predvaja sejo v živo, nihče od ministrov in ministric pa tega sploh ne ve? Tudi predsednik vlade ne. Zdi se nemogoče. Nekdo se je moral precej potruditi. Pojasnilo Urada vlade za komuniciranje je neverjetno komično. “Ker je današnji dogodek pokazal pomanjkljivost sistema neposrednih prenosov, ga bomo dogradili.” To se je torej zgodilo. Sistem neposrednega prenašanja ima pomanjkljivost. In kar snema. Sam od sebe. In slike ter zvok prenaša v živo. Vprašanje je samo, kdo lahko kaj takšnega verjame. Uboga vlada. Še tehnologija se je zarotila zoper njo.

In kaj smo včeraj še izvedeli? Da ministri in ministrice svoje resorje branijo z vsemi silami. Da predsednik vlade poskuša uveljavljati svojo avtoriteto. Da se vlada zelo težko kaj dogovori in da ji varčevanje, tako da bi zmanjšali število zaposlenih v državni upravi, ne gre od rok. Po drugi strani pa smo bili deležni argumentirane, včasih burne, a ves čas dostojne debate. Povsem jasno je, da hoče ministrica za javno upravo izvršiti vladni sklep. In povsem logično je tudi, da posamezni resorji branijo svoje vrtičke. Kot tudi, da predsednik vlade poskuša izpeljati vladno zavezo v čim manj konfliktnih razmerah.

Kaj pa vsebina debate? Vlada se že več kot štiri mesece trudi uresničiti lastno zavezo o zmanjšanju števila zaposlenih v državni upravi za dva odstotka. Pa ji nekako ne gre. Namesto, da bi se število zaposlenih zmanjšalo, smo iz prve roke izvedeli, da je bilo v zadnjem času v državni upravi kar nekaj novih zaposlitev. Največ težav je, kot smo slišali, na pravosodju, med inšpektorji za delo in na policiji. Pravosodni minister je celo zagrozil, da bo odstopil, če bi se uresničil načrt, po katerem bi njegovo ministrstvo nosilo nesorazmerno velik del kadrovskega krčenja. Predsednik vlade in ministrica za upravo sicer nista obupala, a tudi kakšnih premikov ni bilo.

Skrita kamera pogosto razkrije tisto, česar tisti, ki jih snema, nikakor ne bi želeli razkriti. Skrita kamera ujame trenutke iskrenosti. In vlada se je glede tega zelo dobro odrezala. Povsem drugače je z izjavo, ki so jo prav tako nenamerno ujele kamere na novinarski konferenci, na kateri sta svoj odstop pojasnjevala člana Nadzornega sveta RTV Slovenija, Tomaž Glažar in Nikola Damjanić. Damjanić je, ne da bi vedel, da ga snemajo rekel: »To bando je treba razgonit, ampak kako? Kdo jo bo razgonil?« No, Damjanić gotovo ne. Nasprotno. S svojo izjavo je diskreditiral argumente, zaradi katerih je odstopil.

Pogled v realnost, ki smo ga bili deležni, za tiste, ki so bili posneti, gotovo ni bil prijeten. Javnost pa je lahko vladna nezmožnost uveljavitve lastnih ukrepov, predvsem zaskrbela, medtem ko jo je moral nesprejemljiv način govora bivšega nadzornika, vsaj nekoliko šokirati.

Jani Sever