Napad, ki se je zgodil med literarnim večerom, je bil hitro označen za homofobnega. Kar gotovo drži, a na žalost gre za več kot “le” to. Dan državnosti je zaznamoval napad, ki bi moral biti svarilo. In napadalce bi bilo vendarle potrebno najti.

Na dan državnosti strasti čistih Slovencev, ki so na svojo domnevno čistost tako zelo ponosni, vedno nekoliko močneje vzplamenijo. Nič nenavadnega in nič tujega in nič nepričakovanega. Tako to gre. Tudi to je eden razlogov, da vse države poznajo takšna praznovanja. Težava nastopi, ko ta ponos nacionalne čistosti začne ogrožati varnost drugih, tako imenovanih drugačnih. Dobro se ve, kdo so tujci. To niso samo neslovenci. Zraven vsekakor sodijo pedri in lezbijke. Pa kakšni levičarji, ki menda razmišljajo preveč internacionalistično in seveda vse mevže, ki niso sposobne pokazati dovolj trdnosti in državljanskega ponosa, kakor ga vidijo tisti najbolj čisti.

Se torej ni zgodilo nič pretirano šokantnega? Je to Dan državnasti, kakršnega si bomo zapomnili brez nelagodja? Ali ni Dan državnosti tudi praznik tujcev, ki živijo v tej državi, pa praznik gejev in lezbijk in praznik tistih, ki se jim pravzaprav ne ljubi praznovati, tudi praznik vseh sosedov, ki se lahko veselijo skupaj z nami? Ali ne bi ravno takšen praznik večina raje vzela za svojega? Tistih najbolj čistih Slovencev je pač bolj malo. Tistih 100% čistih najbrž le peščica. In njihov ponos v resnici ni nič večji od ponosa vseh drugih, tistih, ki so nekoliko manj čisti, ki so bili morda izbrisani, ki imajo prednike z vseh koncev sveta, ki imajo morda istospolne partnerje ali pa jim je samo vseeno.

Zadnji napad neonacistov na kulturno prireditev, kar ni nepomembno, je bil nekaj posebnega. O tem priča več elementov. Najprej ta, da se je zgodil na Dan državnosti, kar s seboj nosi pomembno simbolno vrednost. Napadalci so Dan državnosti zaznamovali z nasiljem nad drugačnimi in nad kulturo. Za državo, ki se je s kulturo rojevala, je to posebej neprijetno. Še bolj neprijetna je zadeva, ker očitno ni šlo za slučajen izbruh nenadzorovanih strasti, denimo pod vplivom alkohola, ampak za skrbno načrtovan in natančno izveden akt nasilja, ki bi se lahko končal tudi s precej bolj tragičnimi posledicami. Bi morda lahko šlo za poskus umora?

Kvalifikacija dejanja ni nepomembna. Zdi se namreč, da gre za napad, ki je nadaljevanje nedavnega incidenta na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tudi takrat je šlo za napad na kulturno prireditev. Študenti sociologije so v okviru tedna kulture na Filozofski fakulteti pripravili okroglo mizo z naslovom Sovražni govor, nacionalizem in neofašizem v Sloveniji. V skladu z naslovom srečanja, se je tam oglasila tudi skupina mladih neonacistov. Ko jih je nekdo poskušal fotografirati, ga je eden od nasilnežev udaril in mu razbil fotoaparat. Priča je povedala: “Na predstavitev so prišli organizirano in njihov namen je bil jasen – s svojo prisotnostjo so očitno želeli ustrahovati udeležence okrogle mize.“

Incident na FF je bil malo opažen. In zaenkrat nismo slišali, da bi se napadalcem karkoli zgodilo. Konec koncev so samo prišli na neko okroglo mizo in potem je prišlo samo do enega udarca, ki ga je dobil fotograf. Kaj pa fotografira? Ne nazadnje tega ne bi smel kar tako početi. Naj prej vpraša za dovoljenje. In vendar so stvari jasne. Organizirana skupina neonacistov je prišla na univerzo nadlegovat študente in vse skupaj se je končalo z nasiljem. Ali ni to razlog za resno reakcijo družbe? No, najbrž ne, nenazadnje se zdi celo ob zažigalnem napadu na lezbični literarni večer, že dva dni kasneje organizirano nasilje nad drugačnimi skorajda nepomembno.

Policija je menda zaslišala nekaj ljudi, opravila nekaj pogovorov. Ampak to je zaenkrat tudi vse. Ali napadalcev res ne bo odkrila? Je to res tako zelo težko? Če slednje drži, bi se bilo vsekakor potrebno vprašati zakaj.

Jani Sever