[1] Adriano Berengo je človek, v čigar družbi se v petih minutah zvrsti nešteto ljudi, slikarjev, premožnih kupcev, vodij svetovno najprestižnejših umetnostnih galerij … Njegov telefon nenehno zvoni in odgovarja na vprašanja v petih jezikih. Sebe prej poimenuje “editore” ali “urednik”, kot izdajatelja skulptur. On izbere umetnika, s katerim želi sodelovati in čigar dela naj bi pretvoril v steklene skulpture. Tradicijo proizvodnje steklenih izdelkov na slavnem beneškem otoku Murano je preusmeril v umetniško gibanje.
Spoznali smo ga ob obisku letošnjega [2] bienala v Benetkah in z otoka, kjer ima svojo delavnico mojstrov in galeriji nas je popeljal v beneški Pallazzo na razstavo poimenovano [3] Glasstress, kjer so razstavljene steklene skulpture umetnikov različnih področij; Josefa Albersa, Louise Bourgeois, Tonyja Cragga, Dana Grahama, Lina Tagliapietre, Luciena Fabra idr.

POVZETEK V PREVODU:

Murano je majhen otok v beneškem zalivu. Svetovno znan je postal po tem, ko so v drugi polovici 12. stoletja iz Benetk zaradi strahu pred požari sem preselili vse steklarne. Od takrat je Murano središče steklarske umetnosti.
Trenutno smo se zaradi sprememb v proizvodnji, visokih proizvodnih stroških in kitajske konkurence znašli v težavnih razmerah.
Namen razstave, ki si jo bomo ogledali v eni najprestižnejših palač beneškega Velikega kanala, je opozoriti mesto, da je izhod iz teh razmer potrebno iskati v kakovosti.
Pavilijon Dana Grahama (enega najvidnejših ameriških konceptualistov) ustvarja optično iluzijo. Zelo sem ponosen, da sem lahko omogočil izdelavo tega eksponata, ki je obogatil staro zbirko. Graham sicer ni uporabil muranskega stekla, pač pa industrijskega, kljub temu z njim sledi konceptu razstave.
Tole pa je steklena imitacije starega bizantinskega vodnjaka, ki mu pravimo “Vera da Pozzo” in ga še danes najdemo na bližnjem otoku Torcello. Prav tega je kupila Miuccia Prada, ki se je udeležila otvoritve razstave.
Delo, ki ga opravljam zahteva ne samo veliko odrekanja ampak tudi talenta. Sposoben moraš biti nterpretacije risb umetnikov in jih prenesti v tridemenzionalne skulpture. To je najtežji del tega dela.
Na steklu so odtisi. Morda to pomeni, da ko vse sveče naših življenj dogorijo, se spomnimo le določenih vtisov življenja.

Irena Kovačević