Vsaka spodobna država imajo svoje čefurje. Za Škote so južnaki Londončani. Za Švede so to Danci. Za združene Nemce so njihovi južnaki Bavarci, za Avstrijce Korošci, za Korošče pa balkanski divjaki. Za Korošče se divjina začne za Karavankami. Prav nič nam ne pomaga, če sebe vidimo in se dojemamo mitelevropsko, in imamo prave čefurje samo med seboj. Samo Bosanci in Romi, ki pa se z njimi čistokrvni Slovenci ne družimo in se ne pogovarjamo, če res ni nujno treba, so pravi balkanski in evropski čefurji. Ker so lenuhi, pa kosmati so in po potu zaudarjajo. So vse, kar nismo mi, in niso, kar smo mi.

Kaj pa Hrvati? Tudi ti so neke vrste čefurji, čeprav ne povsem enako čefurji kot so Bosanci, ker jih malo živi med nami, poosebljajo pa vse slabo, kar nas Slovence moti čez plot pri naših slovenskih sosedih, vse to poosebljajo Hrvati kot narod.

Za agramerske purgerje pa so južnaki njihovi otočani in Hercegovci - njihov zaščitni znak so nezmotljivo bele nogavice -, in na neki smo na svoj način za prave Hrvate čefurji tudi Slovenci: kot alpski Hrvati, rahlo retardirani, v irharicah in pa z rdečo marelo. »Crvena marela, molim lijepo gospodine …«

Pa smo jih spet dobili po nosu! Bečki konjušari! Po osemnajstih letih evropske slovenske samostojnosti, petih letih članstva v evropski skupnosti, smo jih dobili po nosu od Šveda Carla Bildta, pred tem Finca Ollija Rehna, obeh brez barve, vonja in okusa -, serijo klofut od italijanskih škvadristov, ki so hodijo klanjat na slovenski Kras tudi k jamam, napolnjenimi z odvrženimi živalskimi kadavri - boljše ti kot nič, dobrim nadomestkom za pobite civilizirane italijanske fašiste -, predragimi vinjetami in Kalabreži v mobil homejih, namesto v slovenskih kampih z ženami, taščami in vreščečimi otroki – kot policaji na slovenski šengenski meji!

Vsak v pravi Evropi prvega razreda, ki ima pet minut časa, lahko dvigne nogo in se po-lula na nas, kogar je svoje sence strah, nas lahko oklofuta, predsednik t. i. slovenske vlade to sprejema nase! »Sprejemam odgovornost,« itd., ipd.

Roko na srce, koliko nas med Slovenci ve, kaj je glavno mesto Litve, kaj pa Latvije, kakšno zgodovino imata ti dve državi, razen, da sta bili pod Rusi, pa Estonija: je njeno glavno mesto Riga ali Vilnijus, zaradi mene, karkoli že. Na televiziji smo videli, da so mesta sicer lepa, podobna nemškim in našim, pa ste/smo prepričani, da so prebivalci res civilizirani? Da niso neke vrste čefurji, kot so zanesljivo čefurji Romuni, pa najbrž Bolgari tudi. Le kdo jih je spustil v Evropo?

Evropejci prvega razreda. Tisti, ki nas vidijo enako kot njih! Kot divje Škipetarje v Kordiljerih, Šar planini ali v Rodopih, ki jih je tako posrečeno opisal Karl May. Za tiste, ki so se učili zemljepis po Indijanaricah oz. spoznavali svet iz pripovedovanja onih, ki prav tako ne vedo o Evropi nič več od njih. O Balkanu sploh!
Evropa potrebuje trg, tu je še vatikanski risorgimento do nekdanjih avstroogrskih katoliških dežel, pa še neuresničeni nemški most na Jadran (zakaj karavanški predor z nemškim denarjem sicer?), neizživeta krivica, da je Italija kot strumna zavezniška država izgubila Istro z otoki, ko o fašizmu v Italiji tako nihče nič ne ve, če že ve, pa noče vedeti. Tu so še Nato in Američani, z nikoli potešeno lakoto po nafti, po surovinah in za vojaškimi oporišči, za misijonarsko spreobračenje Indijancev z Balkana, iz Iraka, iz Afganistana, iz Ukrajine, Gruzije do Irana!

Evropa je sicer velik ništrc: votla, okoli pa je/ni nič. Zato se Slovenci nismo osmešili predvsem pred Evropo, briga jo za nas, še eno pleme z divjega Balkana, osmešili smo se sami pred seboj in, in kar je še huje, osmešili smo se pred Hrvati! Pa tako smo se duvali, res, prav po balkansko! Hrvati so manj od nas, niso v evropski uniji, bolj kot na njeno posredovanje, so tako ves čas prisegali na Haag (Jim je že bližji, hihi!). Toda Evropa in Amerika pa se le počasi učita balkanskih poslov, kjer dana beseda pomeni manj od nič, nategniti sogovornika pa ni nekaj zavrženega, ampak je vrlina.

»Pogovorite se sami!« Pametni to že dolgo vemo. Tisti, ki od Amerike in Evrope že pred osemnajstimi leti nismo nič pričakovali. Če Slovenci nismo dobili Istre od Jugoslavije leta 1943 ali 1945, ko so si stali nasproti oboroženi slovenski in hrvaški partizani (!), oboji pa niso razumeli, kaj žlobudrajo domorodci Istrani, italijansko ni bilo, hrvaško pa tudi ne. Ob tem, da so Hrvati že dobili otoke in Zadar, da sta jim bila oproščena NDH in iskreno ustaštvo, zavezniško čast so jim tako v največji meri reševali hrvaški Srbi kot smo jo Slovenci Avstrijcem, itd. ipd. Nismo uspeli dobiti niti cone B, bolje poučeni pravijo, da se Kardelj ni nič zmotil in ni zamešal Mirne z Dragonjo, še po domovinski vojni se nismo znali zmeniti z edinim, ki bi še lahko kaj naredil, Tudjmanom, pa smo jim za judeževe groše navijali ceno za orožje, za denar ki tako ni nikoli pristal v slovenski državni blagajni. Poniknil je v tla, kot voda v egiptovski puščavi ali med razbeljenimi avstralskimi kamni.

Povsem jasno je, da Istre ne bomo dobili ne z Bildtom, ne z Rehnom, ne z Evropo, ne s Sanadarjem, ne z Jorasom, cone B tudi ne, prav tako morja ob savudrijski obali ne (ob plimi, ob oseki?), ne Savudrije, ne sredinske črte, ne dimnika!

Komur to ni (bilo) jasno od začetka, naj bi seže kdaj prekvalificiral v drug poklic. Kure pocrkajo, otroci zrastejo, sosedi pa ostanejo. Zato se ne kregaj s sosedi zaradi kur in otrok! Pustimo kot je, in naj problem rešujejo vnuki, tisti, ki bodo že dolgove iz 18 let samostojnosti Slovenije. Ali, dogovorimo se za kondominij!

Lahko pa se pravdamo. Pravica bo zmagala, tudi, če gre grunt! Pahor že počasi prevzema odgovornost za to, mednarodni pravniki pa računajo uro svetovanja 600 evrov …

Za Evropo smo zato slovenski Tutsiji in hrvaški Hotujci oz. hrvaški Tutsiji in slovenski Hotujci ali na kratko: balkanski Tutsiji in Hotujci.

Matjaž Vizjak