Merjenje razpoloženja javnega mnenja po aferi Ultra dokazuje, kako pomembna je bila afera. Razmerja med strankami so se radikalno spremenila. Vladne stranke so doživele poraz. Pa tudi prav vsi izpostavljeni politiki “levice” imajo nižje rejtinge.

Padci niso majhni. SD je s 24,5 zdrsnila na manj kot 19 odstotkov, Zares, ki je padala že zadnja dva meseca, je od zadnje meritve s 7,4 pristala na 6,1 odstotka, in Desus s 6,8 na 5,1 odstotka. Samo LDS se je obdržala na nivoju 5,6 oziroma 5,7 odstotka. Kar pomeni, da se glasovi volivk in volivcev niso selili med strankami koalicije. Glede na to, da je neopredeljenih celo manj kot prejšnje mesece, je torej zaključek precej enostaven. Zapravljeni glasovi vladne koalicije so okrepili SDS. Ta je zbrala neverjetnih enajst odstotkov več podpore kot prejšnji mesec. Priljubljenost SDS je poskočila iz 16,4 na 27,4 odstotka.

To pa je premik, ki ni slučajen in bo slovensko politično prizorišče zaznamoval za kar nekaj časa. Z ene na drugo politično stran se namreč preference ne selijo kar tako in predvsem ne kar naenkrat. Za takšne pretrese so potrebne velike zgodbe, kakršna je bila laž Gregorja Golobiča. Hkrati pa je za vladno koalicijo neprijetno, da afere ni uspela razrešiti z odstopom ministra, ampak jo je še nadgradila s prenosom telekomunikacij na ministrstvo, ki ga vodi solastnik enega od podjetij, ki se ukvarjajo s telekomunikacijami. Posebej nerodno je pri tem seveda, da je javnost za lastništvo zvedela v toku afere.

Vlada se je torej obnašala kot da se ni nič zgodilo. Vsaj ne nič pretresljivega. Kot da se je zgodil potres, a da sanacija posledic ni potrebna. Kaj si o tem misli javnost smo najprej preizkusili na evrovolitvah, čeprav te niso izrazito reprezentativne za medstrankarska razmerja. Pokazalo se je dvoje. Da SDS zmaguje. In da ima Zares trdno jedro simpatizerjev. No, zdi se, da treznitveni signali šele prihajajo. Današnje Delo je denimo objavilo anketo, po kateri je 51 odstotkov vprašanih prepričanih, da bi Golobič moral odstopiti. 38 odstotkov jih misli, da je ravnal prav, ker ni odstopil. Nekaj več kot deset odstotkov pa jih ne ve, kaj bi bilo bolj prav.

Rezultat si je enostavno mogoče razlagati kot zelo ugoden za Golobiča, Zares in vlado. A ta prvi vtis je lahko tudi zelo zavajajoč. Kljub temu, da se zdi 38 odstotna podpora Golobiču visoka, je na ravni podpore vladni politiki, ta odstotek precej nizek. Medtem ko je nezadovoljstvo, ki ga izraža polovica vprašanih izrazito visoko. Tistih deset odstotkov neodločenih pa je na koncu običajno prej mogoče prišteti nezadovoljnim kot zadovoljnim. Posebej, ker afera Golobič seveda ni edino, kar vpliva na njihovo razpoloženje. Vlada in njeni člani ves čas počnejo marsikaj bolj ali manj zanimivega.

In vsaj nekaj časa se bodo vse zgodbe, ki ob tem nastajajo, ocenjevale skozi optiko afere Ultra. Predpostavka je, da naj bo vse, kar je dovoljeno Golobiču, dovoljeno tudi drugim. Dogodki in afere seveda nikoli niso povsem primerljivi. Vendar je tudi iskanje primerjav seveda običajno početje, ki definira meje sprejemljivosti. Vlačičeva afera Modra luč ima tako povsem dovolj elementov, ki so primerljivi z afero Ultra, da se vzporednice ponujajo same od sebe. Relativiziranje pomena laganja v primeru Golobič ima neposredne učinke na benevolentno obravnavanje laži ministra za promet.

Službeni avto ministra Vlačiča je vozil z modrimi lučmi po odstavnem pasu. Njegov šofer je tako enostavno prehitel strnjeno kolono vozil in ministra pravočasno pripeljal v studio POP TV. Minister je, še preden je zadeva postala problematična, povedal, da je pomagal skozi neverjetno gost promet utirati pot rešilcu. Slišati je bilo, kot da je minister tako rekoč reševal življenja. Kot da rešilec brez njega nikamor ne bi prišel. Kot da ga je pri svojem dejanju vodila ena sama dobrota in misel na sočloveka v stiski. Hkrati pa je zadevo predstavil kot dokaz, kako je tudi sam nezadovoljen z razmerami na slovenskih cestah.

Potem so prišli na vrsto posnetki Darsovih kamer. Ministrov avto je res drvel po odstavnem pasu mimo strnjene kolone. In za njim je prišel tudi rešilec. Vendar precej za njim. Vsekakor precej predaleč, da bi lahko verjeli, da mu je minister utiral pot. Poleg tega je bil odstavni pas prazen in rešilec na njem ni imel pred sabo ovir. Razen, nekje v daljavi, ministrovega avta. In še malenkost; minister je najprej povedal, da sta s šoferjem utirala pot rešilcu. Nato pa je vse skupaj, tudi nelegalna uporaba modre luči, postalo samo še šoferjeva odločitev, za katero minister pač ne more biti odgovoren.

Nič takšnega? Je Vlačič lagal? Ali pa je to vprašanje v slovenski politiki postalo povsem nepotrebno? Rezultati javnomnenjskih anket kažejo, da ljudje vendarle razmišljajo drugače. In vedo tudi, kdo mora plačati račun.

Jani Sever