Domoljubje je najmočnejše, ko so ljudje v položaju, ko je ogrožen njihov narod, je dejal predsednik države Danilo Türk. Kot je pojasnil, je slovenska zgodovina polna takšnih obdobij. “Sedaj živimo v bolj ugodnih razmerah, toda pomen domoljubja kot vrednote ni zmanjšan, odprto pa je vprašanje njegove politične artikulacije,” je dodal. Türk je na današnjem pogovoru s predstavniki javnega in kulturnega življenja ter veteranskih in domoljubnih organizacij o vrednoti domoljubja spomnil, da so v 19. stoletju tudi nosilci taborskega gibanja dali poudarek artikulaciji domoljubni misli. Pri tem je omenil prizadevanja taborskega gibanja za jezikovne pravice Slovencev, pa tudi za slovenske gospodarske in ekološke interese. Po besedah predsednika države Danila Türka moramo razmisliti o našem odnosu do suverenosti slovenske države in do države nasploh. “Zavedati se moramo, da smo del Evropske unije in da v tej skupnosti ni samo enega demosa, še manj pa samo enega etnosa,” je pojasnil in dodal, da moramo v teh razmerah izostriti odnos suverenosti. Kot je še dodal, moramo ljubezen do lastnega naroda uskladiti s spoštovanjem do drugih narodov. Zavzel se je tudi za večjo pritegnitev mladih v politične procese.

Zaključne misli Ludvika Toplaka in Danila Türka:

France Bučar je pojasnil, da je za izgubo domoljubja v veliki meri kriva miselnost, da je domoljubje stvar preteklosti oziroma stvar 19. stoletja, “češ da je današnji človek kozmopolitski in racionalno usmerjen”. Teoretično gledano, tako Bučar, gre proces v družbi v smeri individuacije. Pri tem je poudaril, da so procesi emancipacije pozitivni, dokler ostanejo v okviru tega, da je posameznik tudi del lastnega okolja. Po njegovem mnenju pa z ljudmi, ki so do kraja emancipirani in ki ne priznavajo nobene absolutne resnice, ni mogoče ustvariti kakršne koli družbene integracije, ker je za “takšno miselnost tudi nacionalnost oziroma narodnost ovira”. Dodal je, da se je treba vprašati, ali so procesi pridobivanja novih sistemskih lastnosti procesi izenačenja med narodi ali procesi poudarjanja naše lastne nacionalne individualnosti. Po Bučarjevo ni res, da je domoljubje skregano z racionalnostjo in da se je treba zaradi kozmopolitstva in Evrope odreči lastni narodnosti. “Ravno obratno je res,” je opozoril in pojasnil, da če hočeš biti Evropejec, moraš biti najprej Slovenec ali Nemec itn. “Če izgubiš svojo nacionalnost, izgubiš svojo evropskost,” je poudaril in dodal, da je zanikanje domoljubja in narodnosti pravzaprav antiracionalno dejanje.

Janez Stanovnik, Spomenka Hribar in Janko Prunk o domoljubju za Vest:

Domoljubja je toliko manj, kolikor slabše se ljudje počutijo v svojem okolju, naj si bodi zaradi nezadovoljstva z državnimi institucijami, vojne ali krize, je dejala sociologinja Spomenka Hribar. Dodala pa je, da je domoljubje toliko večje, če je ogrožen narod. Po njenem mnenju domoljubje v eksistencialnem smislu izhaja iz lastnega jezika oziroma iz materinščine. Iz tega izhaja tudi spoštovanje do drugih narodov, je izpostavila. Hribarjeva je prepričana, da je pomembna za narod in domovino tudi zgodovina. Kot je dejala, je narod, ki ne pozna ali ne prizna svoje zgodovine, na nek način blokiran. Ob tem je zatrdila, da nekatere hipoteke iz zgodovine niso razrešene. Pri tem je omenila neofašizem, ki postaja v Italiji vse močnejši in ki ga po njeno Primorci vse bolj čutijo. V času socializma, je nadaljevala, v Sloveniji zaradi strahu pred nacionalizmom ni bilo veliko govora o domoljubju. Obenem je poudarila, da so se v času socializma z domoljubjem seznanili posredno. “Domoljubje je občutljiva tkanina,” je opozorila in zatrdila, da je prevelik poudarek domoljubju slabši, kot da ga ni. Po njenem je treba domoljubje predstavljati mladim posredno, npr. preko zgodovine, “ne pa s pridigami”. Kot je poudarila, bi nasprotovala temu, da bi skušali domoljubje kot ideologijo “nasilno infiltrirati v mlade duše”. Prva naloga domoljubja je ohranjati in razvijati slovenski jezik, je pojasnila in ocenila, da se preko tehničnega izrazoslovja slovenščina ne razvija več. Obenem je opozorila, da domoljubje temelji na spoštovanju, ki temelji na jeziku, medtem ko se nacionalizem kaže kot sovraštvo. Tako navzven, v sovraštvu do drugih, kot v sovraštvo navznoter, do tistih, ki so drugačni, je povedala. “Slovenci, hvala bogu, vsaj v odnosu do drugih narodov nimamo prevelikih grehov,” je dejala in dodala, da se Slovenci “rajši žremo navznoter”.

Zgodovinar Janko Prunk je v pogovoru med drugim poudaril pomen 57. številke Nove revije. Po njegovih besedah je bilo skozi zgodovino pri Slovencih zelo prisotno negiranje lastne narodnosti. Pri tem je omenil nemškutarstvo in jugoslovenarski unitarizem. Za Prunka je pomembno, da se v šolah poučuje domoljubje. Zato je bil kritičen do zbornika Pedagoškega inštituta iz leta 2005, ki, tako Prunk, poudarja, da ni potrebe po poučevanju domoljubja v šolah. Obenem je bil kritičen do filozofa Slavoja Žižka, ki je po zgodovinarjevo dejal, “da mu pornografski ameriški film pomeni več kot vsa slovenska kultura”.

Denis Sarkić